Lepopisana

Almayer je počivališče, ki stoji na obali morja. V knjigi piše, da obala ni ne morje, ne kopno in ker ni ne eno, ne drugo, v resnici ne obstaja. Morda isto velja za počivališče, kdo ve. Počivališče upravljajo otroci, ki govorijo z glasom odraslih, kadar se jim tako zazdi, sedijo na okenskih policah in na splošno delujejo čudaški. Gostje so ravno tako nenavadni. Slikar išče kje se morje začne. Znanstvenik skuša ugotoviti kje se morje konča, poleg tega pa piše ljubezenska pisma ženski, ki je še ni spoznal. Dekle je z duhovnikom, ki piše molitve za vsako priložnost, prišlo, da bi jo morje ozdravilo skrivnostne bolezni. Žensko je mož poslal v to odročno počivališče, da bi jo ozdravil prešuštva. Mornar išče maščevanje. V sedmi sobi je moški, ki ga nihče ne vidi in nikoli ne pride iz sobe. Vsak je prišel na ta kraj z nekim namenom, z nekim vprašanjem, ki ga želi razrešiti. S to zgodbo se prepleta zgodba brodolomcev, ki doživljajo težke preizkušnje na splavu, ki ga na videz brezciljno n

Nimam televizije in ne spomnim se kdaj sem bila zadnjič v kinu. Sem bolj knjižni kot filmski tip. Glede na vse to in na dejstvo, da se na film spoznam kot zajec na boben, se na čutim poklicano, da bi govorila o snemanju in dramaturgiji in tako dalje, zato ta zapis ni ocena filma. Tisti, ki bi rad prebral oceno, predlagam, da jo poišče drugje. Gotovo jih je dovolj. Prebrala sem vse romane Agathe Christie, večino večkrat. Tudi filme in serije sem gledala. Zgodba Umora na Orient Ekspresu je znana. Skupina tako različni ljudi, da ne bi mogli biti bolj, se znajde na znamenitem Simplonovem Orient Ekspresu, ki pelje iz Istanbula v Calais. Enega od njih, g. Ratchetta, sredi noči umorijo, vendar ima storilec smolo. Na vlak se je v zadnjem trenutku vkrcal Hercule Poirot. Navajena sem na Poirota kot ga je igral David Suchet. Kennet Branagh ga je predstavil popolnoma drugače. Poirot je nenadoma postal visok moški, ki hodi z dolgimi koraki (predvidevam, da ne nosi za številko premaj

Vincent van Gogh, Tihožitje s krompirjem, 1885, olje na platnu, 47 x 57 cm, Museum Boijmans-van Beuningen, Rotterdam (posojeno iz privatne zbirke) Verjetno imajo res prav tisti, ki pravijo, da ima vse svoj čas. Ta fraza mi nikoli ni bila posebno všeč, saj sem jo kot šolarka pogosto slišala. Tudi Van Gogh ima v moji glavi svoj čas. Nekoč sem ga poznala predvsem po Sončnicah in Zvezdni noči, po kakšnem avtoportretu in kratkih opisih v pregledih zgodovine umetnosti. Pa še nekaj je … stavek, ki se ga spomnim iz otroštva: to je tisti slikar, ki si je odrezal uho. Potem sem pred kakšnim mesecem prebrala knjigo ravno o tem: Van Gogh's Ear: The True Story, avtorice Bernadette Murphy. Knjiga ne govori samo o okoliščinah, ki so privedle do epizode z ušesom, ampak tudi o njegovem življenju, delu in pogledu na svet. Knjiga mi je Van Gogha približala kot človeka. Nehal je biti samo oddaljena figura iz knjig o zgodovini umetnosti, ki načeloma ne povedo prav veliko. Dodatno navdušenje j