Vincent van Gogh, Med žitom in nebom

Vincent van Gogh, Tihožitje s krompirjem, 1885, olje na platnu, 47 x 57 cm, Museum Boijmans-van Beuningen, Rotterdam (posojeno iz privatne zbirke)

Verjetno imajo res prav tisti, ki pravijo, da ima vse svoj čas. Ta fraza mi nikoli ni bila posebno všeč, saj sem jo kot šolarka pogosto slišala. Tudi Van Gogh ima v moji glavi svoj čas. Nekoč sem ga poznala predvsem po Sončnicah in Zvezdni noči, po kakšnem avtoportretu in kratkih opisih v pregledih zgodovine umetnosti. Pa še nekaj je … stavek, ki se ga spomnim iz otroštva: to je tisti slikar, ki si je odrezal uho. Potem sem pred kakšnim mesecem prebrala knjigo ravno o tem: Van Gogh's Ear: The True Story, avtorice Bernadette Murphy. Knjiga ne govori samo o okoliščinah, ki so privedle do epizode z ušesom, ampak tudi o njegovem življenju, delu in pogledu na svet. Knjiga mi je Van Gogha približala kot človeka. Nehal je biti samo oddaljena figura iz knjig o zgodovini umetnosti, ki načeloma ne povedo prav veliko. Dodatno navdušenje je povzročil Ingo F. Walther, s knjigo o Van Goghu, v kateri spretno združuje umetnikovo življenje z delom, da bralec dobi občutek zakaj so njegove slike take kot so. 

Potem sva šla z M-jem v Vicenzo, na razstavo o Van Goghu, z naslovom Med žitom in nebom. Razstava predstavi Vincenta van Gogha predvsem skozi pisma bratu Theu in govori o njegovi umetniški poti od nizozemskih kmetov in tkalcev, provansalskih oljk, ljudi in ulic, do žitnih polj pred koncem njegovega življenja v okolici Auversa. Razstavljenih je približno osemdeset risb in štirideset slik, skozi katere vidimo Van Goghov pogled na ljudi in naravo v njegovi okolici. Na koncu si lahko ogledamo film, v katerem kustos Marco Goldin govori o Van Goghu in razstavi.

Prvo, kar sem jo opazila na njegovih slikah, je barva, ki poje, kriči in izraža močna čustva, strasti pa tudi dramo in tesnobo. Van Gogh je rad uporabljal komplementarni kontrast. Poenostavljeno povedano to pomeni, da je ob primarne barve postavil komplementarne. Primarna barva tako okrepi komplementarno in obratno. Njegov glavni izraz je barva in z njo čustveni naboj, ki ji ga je pripisoval. Drug pomemben element je gibanje in z njim poteze čopiča. Žitna polja valovijo kot morje, ravno tako nebo in griči pa tudi drevesa, od mistrala nagnjene oljke in pokončne valujoče ciprese. Njegove poteze s čopičem so kratke, učinkujejo hitro, nervozno, izražajo razburjenje, dinamičnost in napetost. Skupaj z valovanjem ustvari nepričakovano ravnotežje.

Vincent van Gogh, Tkalec, 1884, olje na platnu, 68,3 x 84,2 cm, Kröller-Müller Museum, Otterlo, Nizozemska.

Ljudje, ki so upodobljeni na razstavljenih risbah in slikah so večinoma kmetje in delavci iz okolja, v katerem je živel. Ob pogledu nanje sem se spomnila knjige, ki sem jo brala v gimnaziji, Beznice Emila Zolaja. Naturalisti so v literaturi upodabljali delavce in kmete brez olepšav, objektivno. Van Gogh je šel tukaj še dlje. Ne samo, da je želel ljudi upodabljati objektivno, ampak je celo želel čutiti njihov svet, se z njimi poistovetiti. Verjamem tistim, ki pravijo, da je imel te ljudi rad. Zanimivo, in sploh ne nepričakovano, se mi je zdelo, ko sem prebrala, da ni maral industrializacije in tehnologije, zaradi katere je ročno delo izgubilo na pomenu in je človek postal samo še en stroj.

Van Gogh je v slikah poskušal urediti svet, ki se mu je zdel kaotičen in se z njim ni mogel do konca sprijazniti. Ni želel zbežati pred resničnostjo, niti je zanikati, samo ustvariti smisel, podariti ji lasten koncept reda, da je lahko ta neprijazni svet sprejel za svojega. V zasledovanju tega cilja so bili v njegovem slikarstvu zanj najpomembnejši barva, linija in kompozicija. Barve videl kot tisto, kar daje stvarem življenje, linija je bila zanj princip gibanja, dinamika življenja in njegova neuničljiva energija, kompozicija pa prostor, v katerem je izrazil svoj odnos do sveta. Ustvaril je svoj novi svet, ki je bil poln barv in gibanja in je vseboval vse, kar je zadevalo Van Goghov odnos do sveta. 

Vincent van Gogh, Dvižni most, 1888, olje na platnu, 49,5 x 64,5 cm, Köln, Wallraf-Richartz-Museum & Fondation Corboud WRM 1197

John Berger pravi, da z razstave odidemo z nečim, česar prej nismo imeli, z umetnikovim pogledom na svet, ki nam omogoča, da se zavedamo lastnih zmožnosti. Razstava je padla na svoje mesto ravno ob pravem času, v odnosu do mojega trenutnega dela. Zadnje čase, pravzaprav od akvarelne kolonije dalje, se spogledujem s simultanim kontrastom. Nekaj se je zgodilo, da sem izstopila iz monokromatske cone udobja. Vincent van Gogh, prebrane knjige o njem in razstava Med žitom in nebom so prišli ravno ob pravem času, kot potrditev. Od tod navdušenje.

Vincent van Gogh, Dež, Auvers, 1890, olje na platnu, 50 x 100 cm, Cardiff, Amgueddfa Genedlaethol Cymru - National Museum Wales 1952; zapuščina Gwendoline Davies

Vir fotografij in dodatne informacije o razstavi: http://www.lineadombra.it/eng/exhibitions/van-gogh/van-gogh-exhibition/van-gogh-introduction.php