Umor na Orient Ekspresu

Nimam televizije in ne spomnim se kdaj sem bila zadnjič v kinu. Sem bolj knjižni kot filmski tip. Glede na vse to in na dejstvo, da se na film spoznam kot zajec na boben, se na čutim poklicano, da bi govorila o snemanju in dramaturgiji in tako dalje, zato ta zapis ni ocena filma. Tisti, ki bi rad prebral oceno, predlagam, da jo poišče drugje. Gotovo jih je dovolj.

Prebrala sem vse romane Agathe Christie, večino večkrat. Tudi filme in serije sem gledala. Zgodba Umora na Orient Ekspresu je znana. Skupina tako različni ljudi, da ne bi mogli biti bolj, se znajde na znamenitem Simplonovem Orient Ekspresu, ki pelje iz Istanbula v Calais. Enega od njih, g. Ratchetta, sredi noči umorijo, vendar ima storilec smolo. Na vlak se je v zadnjem trenutku vkrcal Hercule Poirot.

Navajena sem na Poirota kot ga je igral David Suchet. Kennet Branagh ga je predstavil popolnoma drugače. Poirot je nenadoma postal visok moški, ki hodi z dolgimi koraki (predvidevam, da ne nosi za številko premajhnih čevljev, kot je nekoč navrgla Agatha Christie), se na glas smeje, ko bere Dickensa, vlamlja v zaklenjen kupe, teče za osumljencem po konstrukciji razmajanega lesenega mostu in se sprehaja po strehi vagona. Njegovi brki so veličastni, ampak popolnoma drugačni od tistih malih povoskanih brk, ki sem jih navajena pri Poirotu. Bolj ko razmišljam o njem, o tem zakaj so ga tako prikazali, bolj se mi zdi, da drugačen ne more biti. David Suchet je Poirota v svoji interpretaciji pripeljal do popolnosti. Nadaljevati tam, kjer je Suchet nehal, bi bilo nesmiselno, zato je edina druga možnost, da se ga poustvari drugače. S tem bi lahko nekatere zveste oboževalce Poirota resda razjezili, ni pa nujno. Mene niso.

Na začetku filma je prizor, ko se Poirot pogovarja z guvernanto, ki pravi, da je stroga, ko gre za geografijo. Njeni učenci se bodo morda v življenju res kdaj izgubili, kljub temu pa bodo vedno vedeli kje so. In potem, ne vem koliko minut kasneje, pripelje vlak v Vinkovce. Tema je, sneži, na postajni stavbi lepo piše Vinkovci. Potem odpelje naprej, skozi gorske soteske, predore, zasnežene visoke gore. Vse skupaj je bolj podobno Švici kot Slavoniji, vlak naj bi se ustavil nekje med Vinkovci in Brodom (predvidevam, da Slavonskim). Toliko o geografiji. OK, saj razumem, gore so bistveno večja drama kot ravnina. Gore so instant drama, takoj veš pri čem si, ravnina pa potrebuje čas, da te prepriča, da je lahko še bolj dramatična od gora. Ampak, če se vrnem k drami. V letih ne-gledanja filmov sem se odvadila holywoodske drame. Scena, hitrost, neznačilna za Poirota in glasba stopnjujejo napetost. Mislim, da je bistvo napetosti zgodb o Poirotu predvsem v njegovih sivih celicah in zaključkih, ki jih izvaja, ne pa v zunanjih dejavnikih.

Ko sva prišla domov, sva si z M-jem iz čistega firbca ogledala verzijo z Davidom Suchetom v glavni vlogi. Odstopanja so nepomembna, niti jih ni veliko. Podobno je s knjižno predlogo. Ničesar bistvenega se niso na novo izmislili. V kinu sem imela občutek, da je poudarek bolj na dogajanju in manj na Poirotu. TV film bi se nasprotno lahko dogajal kjer koli. Bistven je Poirot, njegove sive celice, umor in storilci.

Potem, ko sem si izpraznila glavo pričakovanj in prepričanja kdo ali kaj bi Hercule Poirot moral biti, mi je bil film všeč. Zgodbo tako rekoč znam na pamet in sem vnaprej vedela kaj se bo zgodilo, zato mi je nekaj novega čisto prav prišlo. Na koncu Poirot izstopi v Brodu, kjer izve, da ga nujno potrebujejo v Egiptu. Ne bi imela nič proti, če bi posneli tudi Umore na Nilu. Bi šla gledat.