Kiparstvo, literatura in mostovi
Pred časom sem na Tubi poslušala video, v katerem je bilo med drugim govora o knjigi Rojstvo mostu Maylis de Kerangal. Zvenelo je kot knjiga zame, še posebej zato, ker je proza, ki se bere kot poezija in ker ni najbolj vsakdanja. Ne spominjam se kaj naj bi se v zgodbi dogajalo, vendar se mi to zadnje časa niti ne zdi več tako zelo pomembno. Vedno raje berem skoraj na slepo. Nekaj dni kasneje sem na netu videla, da so knjigo prevedli v okviru festivala Fabula in da bo avtorica prišla v Ljubljano.
Rojstvo mostu je knjiga o mostu pa še o marsičem drugem. No, morda je še najmanj knjiga o mostu. Primerjajo jo z Andrićevim Mostom na Drini in Belomorom Maksima Gorkega. Most Maylis de Kerangal pomeni za nekatere ljudi napredek, za druge pa nekaj povsem drugega, če upoštevamo kaj vse potegne za seboj. Most povezuje privilegirane ljudi s socialno šibkimi, mestni beton in gozdom, dvema svetovoma, ki se bolj slabo mešata. Povezave vedno delujejo obojestransko. Nekoga krepijo, drugega siromašijo, vendar pa tudi tistega, ki ga krepijo, po svoje osiromašijo, le dovolj široko je treba pogledati.
Pravzaprav so vse mostovi. Tudi delo prevajalca, ki bo literaturo približal bralcu, ki ni vešč jezika avtorja. Tudi prevajalčevo delo na nek način transformira izvirnik in je po svoje samostojno delo. Maylis de Kerangal je omenila angleški prevod njenega romana Pokrpajmo žive, pravzaprav dva prevoda: angleškega in ameriškega, tudi naslova sta različna. Pravi, da se prevoda drugače bereta, imata drugačen tempo in drugačno dinamiko. Vsak prevajalec je v izvirniku videl nekaj drugega, vsak je zgradil svoj most, svojo povezavo do izvirnika, ki pa lahko deluje vsaka na svoj način.
Tudi kiparstvo je most, ne glede na to kako čudno morda to zveni na prvi pogled. Mislim, da je most med kamnom in skulpturo. Malo pred literarnim večerom, sva si ogledala razstavo Ivan Meštrovič: Telesnost in erotika v kiparstvu. Meštrovićeve skulpture se mi zdijo fenomenalne. Kako doseže mehkobo telesa, ujeto v kamnu in bronu, kako kljub materialu ohrani mehkobo … Ravno ta mehkoba je zame najbolj močna lastnost skulptur, ki sem jih videla v temi, prepredeni z reflektorji v razstavnem prostoru. Gibanje nepremakljivega, mehkoba marmorja, čustva na kamnitih obrazih, minevanje časa, staranje. Zamišljen obraz starca in ustnice tik pred poljubom na Vodnjaku življenja, nasmejan obraz ženske in starka, ki se zaveda minljivosti in to izraža z držo, mehko kamnito kožo in obrazom. Nekje sredi prostora je močno osvetljen Miloš Obilić, ki je name naredil največji vtis. Zdi se, da hodi proti gledalcu, ki stoji pred njim. Tudi potem, ko se sprehodim okoli njega vtis gibanja ni prav nič manjši. Predstavljam si, da so njegovi gibi energični in da hodi hitro, z določenim ciljem v mislih. Tudi on je na mostu in mislim, da se tega zaveda.
Rojstvo mostu je knjiga o mostu pa še o marsičem drugem. No, morda je še najmanj knjiga o mostu. Primerjajo jo z Andrićevim Mostom na Drini in Belomorom Maksima Gorkega. Most Maylis de Kerangal pomeni za nekatere ljudi napredek, za druge pa nekaj povsem drugega, če upoštevamo kaj vse potegne za seboj. Most povezuje privilegirane ljudi s socialno šibkimi, mestni beton in gozdom, dvema svetovoma, ki se bolj slabo mešata. Povezave vedno delujejo obojestransko. Nekoga krepijo, drugega siromašijo, vendar pa tudi tistega, ki ga krepijo, po svoje osiromašijo, le dovolj široko je treba pogledati.
Pravzaprav so vse mostovi. Tudi delo prevajalca, ki bo literaturo približal bralcu, ki ni vešč jezika avtorja. Tudi prevajalčevo delo na nek način transformira izvirnik in je po svoje samostojno delo. Maylis de Kerangal je omenila angleški prevod njenega romana Pokrpajmo žive, pravzaprav dva prevoda: angleškega in ameriškega, tudi naslova sta različna. Pravi, da se prevoda drugače bereta, imata drugačen tempo in drugačno dinamiko. Vsak prevajalec je v izvirniku videl nekaj drugega, vsak je zgradil svoj most, svojo povezavo do izvirnika, ki pa lahko deluje vsaka na svoj način.
Tudi kiparstvo je most, ne glede na to kako čudno morda to zveni na prvi pogled. Mislim, da je most med kamnom in skulpturo. Malo pred literarnim večerom, sva si ogledala razstavo Ivan Meštrovič: Telesnost in erotika v kiparstvu. Meštrovićeve skulpture se mi zdijo fenomenalne. Kako doseže mehkobo telesa, ujeto v kamnu in bronu, kako kljub materialu ohrani mehkobo … Ravno ta mehkoba je zame najbolj močna lastnost skulptur, ki sem jih videla v temi, prepredeni z reflektorji v razstavnem prostoru. Gibanje nepremakljivega, mehkoba marmorja, čustva na kamnitih obrazih, minevanje časa, staranje. Zamišljen obraz starca in ustnice tik pred poljubom na Vodnjaku življenja, nasmejan obraz ženske in starka, ki se zaveda minljivosti in to izraža z držo, mehko kamnito kožo in obrazom. Nekje sredi prostora je močno osvetljen Miloš Obilić, ki je name naredil največji vtis. Zdi se, da hodi proti gledalcu, ki stoji pred njim. Tudi potem, ko se sprehodim okoli njega vtis gibanja ni prav nič manjši. Predstavljam si, da so njegovi gibi energični in da hodi hitro, z določenim ciljem v mislih. Tudi on je na mostu in mislim, da se tega zaveda.
Komentarji
Objavite komentar