Lepopisana

Obožujem prusko plavo. Še posebej vse njene pojave, ki jih dobim z redčenjem. Nekoč sem, ne spomnim se več kje prebrala, da se imenuje tako, ker naj bi imeli pruski vojaki uniforme take barve. Ne vem, če je to res, sem pa kasneje drugje prebrala, da je ta barva nastala po pomoti, ko so okoli leta 1706 želeli narediti rdečo. Pomembnost prusko plave je v tem, da je bil prvi stabilen in relativno svetlobno obstojen moder pigment, ki je prešel v široko uporabo. Pred tem so uporabljali različne druge modre pigmente, med drugimi indigo, ki ni bil posebno svetlobno obstojen in je s časom prešel v črno, poleg tega pa je imel zelen nadih, ali ultramarin, ki se je pridobival iz lapisa lazuli in je bil izredno drag. Edino takratno najdišče lapisa lazuli je bilo na prostoru današnjega Afganistana. In ime? Znana je tudi kot berlinsko modra ali pariško modra. Pa prusko? Cianovodikova kislina se menda imenuje tudi pruska kislina. Rensko zlato - triptih Ren je moder. Ja, vem, v resnici je zeleno, siv...

V sanjah se vidim na volkovem hrbtu, po gozdni poti jezdim v boj s Kaščejem, čarovnikom - kraljem. Njegovo stekleno palačo obdajajo vrtovi, kjer ponoči ognjene ptice pojo in se igrajo z zlatimi jabolki.* Kaj je bolj pomembno: izvirnost ideje ali tehnična popolnost? Nek glas mi prišepetava, da ideja, kreativnost je tisto, kar žene stvari naprej. Pa je res? Ali to govori tisti del mene, ki nikoli ni maral vadit lestvic in akordov, ko sem še igrala klavir. Pravzaprav je pomembno oboje: skozi idejo izživljam svojo tehnično pripravljenost, ki mi po drugi strani pomaga uresničiti še tako noro zamisel. Oboje se prepleta med seboj … kot plameni. Leta 1999 so na odru ljubljanske Opere uprizarjali Nesmrtnega Kaščeja Nikolaja Rimskega Korsakova in Ognjeno ptico Igorja Stravinskega. Sedela sem na balkonu, spomnim se scenografije, od katere so se mi najbolj vtisnile v spomin velike rože. So bile res rdeče? Spomnim se tudi ognjene ptice, drobne baletke v rdeče, oranžno, rumeni obleki, ki je prav po ...

Včasih se sprašujem kako črke vidijo in razumejo ljudje, ki ne znajo brati. Majhni otroci, ki si niti ne predstavljajo, da podobe, ki jih gledajo, v resnici nekaj pomenijo. Ali prebivalci dežel z drugačnim črkopisom. Špičasti, okrogli, oglati znaki, ki bi prav zlahka lahko pomenili nekaj več … nosilci čustev, skrivnosti … magije. V osnovi so vse črke lepe. Če se potrudim in vanje vložim ves trud, ki ga premorem, da jih lepo napišem, potem bo njihov naboj še močnejši … tako se mi zdi. Počasi vlečem pero po papirju. V tem je nekaj skoraj čutnega, zvok dotika peresa s papirjem, gledam kako črnilo polzi izpod kovinske konice peresa. Papir diši suho, starinsko, črnilo ima v sebi nekaj, česar kemični svinčnik ne bo imel nikoli. Dvignem glavo in na papirju ostane črka, beseda, stavek, besedilo. Nosilec pomena ali zgolj nosilec podobe? Oboje pravzaprav: pomen podobe, podoba pomena … magija. 

Pijem pivo z okusom arktične maline in razmišljam. Ne o arktičnih malinah, za katere sem v nekem romanu Mike Waltarija prebrala, da imajo okus podoben ananasu. Sodelavca M. sem, ko je šel   na službeno pot na Finsko, gnala po trgovinah, da bi mi prinesel vsaj marmelado, če ne kar arktičnih malin. Seveda je komanda padla iz varnega sedeža pisarne nekje v slovenski prestolnici, ki si niti misliti ne more kakšna je finska pomlad. Od marmelade ni bilo nič. M.-jev trud se je izgubil nekje na pol poti do ušes prodajalke, ki ni znala angleško. M. je vzel lekcijo … nikoli več ne vpraša, če naj mi kaj prinese. Razmišljam o povodnem možu, ki da je v vseh legendah in pravljicah skoraj praviloma negativec. »Le urno, le urno nabrusi pete, le urno, le urno, ker pozno je že,« šepeta Urški, zali prevzetnici, ki je na koncu dobila kar je iskala. Ali pa morda niti ni, nevedna in razvajena. Morda povodni mož ni nihče drug kot nekdo, ki   bi dušo prodal za dober valček, ki ga ne odplešeš vsak ...