Povodni mož

Pijem pivo z okusom arktične maline in razmišljam. Ne o arktičnih malinah, za katere sem v nekem romanu Mike Waltarija prebrala, da imajo okus podoben ananasu. Sodelavca M. sem, ko je šel  na službeno pot na Finsko, gnala po trgovinah, da bi mi prinesel vsaj marmelado, če ne kar arktičnih malin. Seveda je komanda padla iz varnega sedeža pisarne nekje v slovenski prestolnici, ki si niti misliti ne more kakšna je finska pomlad. Od marmelade ni bilo nič. M.-jev trud se je izgubil nekje na pol poti do ušes prodajalke, ki ni znala angleško. M. je vzel lekcijo … nikoli več ne vpraša, če naj mi kaj prinese.

Razmišljam o povodnem možu, ki da je v vseh legendah in pravljicah skoraj praviloma negativec. »Le urno, le urno nabrusi pete, le urno, le urno, ker pozno je že,« šepeta Urški, zali prevzetnici, ki je na koncu dobila kar je iskala. Ali pa morda niti ni, nevedna in razvajena. Morda povodni mož ni nihče drug kot nekdo, ki  bi dušo prodal za dober valček, ki ga ne odplešeš vsak dan, ker pač valčki v zadnjih letih niso na ceni.  Čaka svojih pet minut in ko pridejo, vzame  vso nežnost, ki jo premore in jo prelije v valček, ki ga bo plesal z njo, kot je nekaj podobnega za tango napisala Brina Svit in se mi je ohranilo v spominu. Vem, neprimerljivo … kot arktične maline.

»Take this waltz,« hrapavo poje Leonard Cohen  prevod Malega dunajskega valčka Federica Garcíe Lorce. Vzemi ta valček,  kjer je vrt z drevesom, kjer umirajo golobice, kjer se smeh odbija od ogledal plesne dvorane, kjer visijo ogrske svetilke in v zraku lebdi spomin na že davno padlo cesarstvo.

»Vzemi ta valček, vzemi, dajem ti ga, je vse kar imam, vse kar je še ostalo …«

Povodni mož je zgodba, ki je nastala po navdihu ob branju Federica Garcíe Lorce in poslušanju Leonarda Cohena … je črka na črko, beseda na besedo, stavek na stavek. Globina vodne modrine je odvisna od plasti, ki se prekrivajo.

Črke, besede, kaligrafija, lepopisje … Lepopisana.