Ognjena ptica

V sanjah se vidim na volkovem hrbtu, po gozdni poti jezdim v boj s Kaščejem, čarovnikom - kraljem. Njegovo stekleno palačo obdajajo vrtovi, kjer ponoči ognjene ptice pojo in se igrajo z zlatimi jabolki.*

Kaj je bolj pomembno: izvirnost ideje ali tehnična popolnost? Nek glas mi prišepetava, da ideja, kreativnost je tisto, kar žene stvari naprej. Pa je res? Ali to govori tisti del mene, ki nikoli ni maral vadit lestvic in akordov, ko sem še igrala klavir. Pravzaprav je pomembno oboje: skozi idejo izživljam svojo tehnično pripravljenost, ki mi po drugi strani pomaga uresničiti še tako noro zamisel. Oboje se prepleta med seboj … kot plameni.

Leta 1999 so na odru ljubljanske Opere uprizarjali Nesmrtnega Kaščeja Nikolaja Rimskega Korsakova in Ognjeno ptico Igorja Stravinskega. Sedela sem na balkonu, spomnim se scenografije, od katere so se mi najbolj vtisnile v spomin velike rože. So bile res rdeče? Spomnim se tudi ognjene ptice, drobne baletke v rdeče, oranžno, rumeni obleki, ki je prav po ptičje frlela po odru. Na videz krhka pa vendar notranje močna. Simbol svobode, pravi operni list. Sama svobodi pridajam še pogum in strast, te tri stvari sem od nekdaj povezovala med seboj. Za svobodo človek potrebuje pogum … in strast, da jo izživi v svojem bistvu.

Svobodo, pogum in strast zahteva tudi ustvarjanje. Strast morda še najbolj. Tisto, kar me žene naprej, da mi ščemi v prstih in postajam rahlo nestrpna, ko ideji predolgo pustim, da se mi nenadzorovano preganja po mislih. Potem se sprevrže v svoje nasprotje, ko sedim za mizo in strmim v prazen papir. Kot da bi se bala začeti, kot da je v ustvarjanju nekaj skoraj svetega, kar ni dano vsakomur.

Nenadoma mi po robu spomina lahkotno hitro pripleše baletka v ognjeni oblekici … ognjena ptica … svoboda, pogum in strast.

Na velur papirju, kaligrafija v akrilu, čez njo pastel. Prvič sem delala na na dotik mehki, kosmati površini. Žejno pije akrilno barvo, pastelu pa ne dopušča mehko zabrisanih prehodov kot je to mogoče na navadnem papirju. Drugačno.

* Yakov Polonsky, Zimniy Put, 1844 (zelo prosti prevod AV)