Ognjena ptica

V sanjah se vidim na volkovem hrbtu, po gozdni poti jezdim v boj s Kaščejem, čarovnikom - kraljem. Njegovo stekleno palačo obdajajo vrtovi, kjer ponoči ognjene ptice pojo in se igrajo z zlatimi jabolki.*
Kaj je bolj pomembno: izvirnost ideje ali tehnična popolnost? Nek glas mi prišepetava, da ideja, kreativnost je tisto, kar žene stvari naprej. Pa je res? Ali to govori tisti del mene, ki nikoli ni maral vadit lestvic in akordov, ko sem še igrala klavir. Pravzaprav je pomembno oboje: skozi idejo izživljam svojo tehnično pripravljenost, ki mi po drugi strani pomaga uresničiti še tako noro zamisel. Oboje se prepleta med seboj … kot plameni.
Leta 1999 so na odru ljubljanske Opere uprizarjali Nesmrtnega Kaščeja Nikolaja Rimskega Korsakova in Ognjeno ptico Igorja Stravinskega. Sedela sem na balkonu, spomnim se scenografije, od katere so se mi najbolj vtisnile v spomin velike rože. So bile res rdeče? Spomnim se tudi ognjene ptice, drobne baletke v rdeče, oranžno, rumeni obleki, ki je prav po ptičje frlela po odru. Na videz krhka pa vendar notranje močna. Simbol svobode, pravi operni list. Sama svobodi pridajam še pogum in strast, te tri stvari sem od nekdaj povezovala med seboj. Za svobodo človek potrebuje pogum … in strast, da jo izživi v svojem bistvu.

Svobodo, pogum in strast zahteva tudi ustvarjanje. Strast morda še najbolj. Tisto, kar me žene naprej, da mi ščemi v prstih in postajam rahlo nestrpna, ko ideji predolgo pustim, da se mi nenadzorovano preganja po mislih. Potem se sprevrže v svoje nasprotje, ko sedim za mizo in strmim v prazen papir. Kot da bi se bala začeti, kot da je v ustvarjanju nekaj skoraj svetega, kar ni dano vsakomur.
Nenadoma mi po robu spomina lahkotno hitro pripleše baletka v ognjeni oblekici … ognjena ptica … svoboda, pogum in strast.


Na velur papirju, kaligrafija v akrilu, čez njo pastel. Prvič sem delala na na dotik mehki, kosmati površini. Žejno pije akrilno barvo, pastelu pa ne dopušča mehko zabrisanih prehodov kot je to mogoče na navadnem papirju. Drugačno.

* Yakov Polonsky, Zimniy Put, 1844 (zelo prosti prevod AV)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več