Danes pa nič …

… vizualnega, slikovnega, gledljivega in tako dalje. Danes se samo bere. Bila sem na dopustu, tistemu tapravemu, vse štiri od sebe pa to … Že dolgo nisem ležala na plaži in se sončila. Tega se mi po navadi ne ljubi početi, kar je bilo do sedaj dokazljivo s skrbno negovano plemiško belo poltjo, ki je kar sama vabila zaskrbljene poglede in vprašanja tipa: »Si v redu? Te boli glava?« Brez veze, kot da bi bila znana samo po glavobolih.

Lido di Jesolo, sonce, morje, mivka, modri ležalniki z modro belimi senčniki, modra zastava zadnjih ne spomnim se več koliko zaporednih let. Barva morja ni bila modra, prej zelenkasto srebrnkasta. Temperatura ni dosegla 30 stopinj. Kot bi rekla moja cimra: na soncu te lepo pregreje, ne da bi bilo za crknit vroče. Voda je bila lepo ravno pravšnja, plažna literatura zanimiva, idej na pretek (na vsakem koraku so skakale vame), roke pa so ležala na ležalniku (saj kaj drugega pa lahko počnejo na ležalniku, če ne ležijo).

Lani ob približno tem času sem bila na Bledu, na kaligrafski delavnici pri Denisu Brownu. Na programu je bila keltska polunicala, Book of Kells, Lindisfarne Gospels … divja italika z manipulacijo peresa … in njegova ideja, ki mi ne gre iz glave in sem jo kar malce posvojila: kaligrafija je v svoji osnovni funkciji mrtva, nič pa nam ne more preprečiti, da je ne vzamemo iz preteklosti in ponesemo naprej, ji damo drugo, novo funkcijo.

Bo treba trenirat … peresa so se dobra dva tedna prašila.