Danes pa nič …

… vizualnega, slikovnega, gledljivega in tako dalje. Danes se samo bere. Bila sem na dopustu, tistemu tapravemu, vse štiri od sebe pa to … Že dolgo nisem ležala na plaži in se sončila. Tega se mi po navadi ne ljubi početi, kar je bilo do sedaj dokazljivo s skrbno negovano plemiško belo poltjo, ki je kar sama vabila zaskrbljene poglede in vprašanja tipa: »Si v redu? Te boli glava?« Brez veze, kot da bi bila znana samo po glavobolih.

Lido di Jesolo, sonce, morje, mivka, modri ležalniki z modro belimi senčniki, modra zastava zadnjih ne spomnim se več koliko zaporednih let. Barva morja ni bila modra, prej zelenkasto srebrnkasta. Temperatura ni dosegla 30 stopinj. Kot bi rekla moja cimra: na soncu te lepo pregreje, ne da bi bilo za crknit vroče. Voda je bila lepo ravno pravšnja, plažna literatura zanimiva, idej na pretek (na vsakem koraku so skakale vame), roke pa so ležala na ležalniku (saj kaj drugega pa lahko počnejo na ležalniku, če ne ležijo).

Lani ob približno tem času sem bila na Bledu, na kaligrafski delavnici pri Denisu Brownu. Na programu je bila keltska polunicala, Book of Kells, Lindisfarne Gospels … divja italika z manipulacijo peresa … in njegova ideja, ki mi ne gre iz glave in sem jo kar malce posvojila: kaligrafija je v svoji osnovni funkciji mrtva, nič pa nam ne more preprečiti, da je ne vzamemo iz preteklosti in ponesemo naprej, ji damo drugo, novo funkcijo.

Bo treba trenirat … peresa so se dobra dva tedna prašila.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več