Srečko, drevesa in jaz

Stojim pred stojalom in penzlam. Ne maram klasične palete, pravzaprav niti ne vem zakaj. Najraje uporabljam pokrov pločevinaste škatle, v kateri so bili nekoč belgijski čokoladni bomboni. Pride mimo M, ki ga po navadi silno zanima kaj počnem. To cenim … zelo … tudi njegove (grobe - kakor kdaj) kritike. Načeloma se iz tega več naučim kot iz kakšne neutemeljene pohvale. Kritike (ali utemeljene pohvale) dajo mislit.


 »Kaj naj bi to predstavljalo?« Stoji mi za hrbtom.

»Abstrakcijo,« rečem. Naloga za šolo: abstrakcija, B1 format, te in te barve … Vem, da ni zadovoljen, ker ve, da nič ne nastane brez ozadja. »Preberi pesem,« rečem. Na mizici je navzdol obrnjena odprta siva knjižica z brinjevko na platnicah.

Naše oči je zalila
lava goreča.
In sivi prah
cementnih stolpov
spekel nas v ustnice.

Kot drevje goreče
smo se nagnili
v nov dan.

»Mhm, saj bo, ja.«

P.S.: Zdaj mi je kapnilo: spet se istovetim z drevesi! Čudna so pota podzavesti … morda bi to veljalo pobliže proučiti, prevečkrat se ponavlja.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Istarski cukarini

Gotske refleksije