Psihadelia

… ali nikoli ne reci nikoli.

Ko sem leta ne spomnim se več katerega, diplomirala na Fakulteti za upravo, sem si rekla, da se več ne grem formalnega izobraževanja. Ni mi tega treba. Še posebej boli izkušnja, ko poln znanja prideš delat in to ravno tja, za kar si se izobraževal pa ti rečejo, da kar pozabi, kar si se učil na faxu. Tu, da je vse drugače. Res je bilo drugače … žalostno za zjokat.
No, medtem je mala Ana zrasla in na stara leta vpisala dušo na fax. Duša uživa v domačih nalogah in seminarskih, da o platnih in barvah niti ne govorim. (Ni počitnic, zato lahko že uživam.) Všeč mi je individualni pristop profesorjev in vzpodbujanje kreativnosti. Sicer dobiš navodila, velja pa, da lahko počneš čisto vse, kar ni izrecno prepovedano. Prepoved je samo ena: ne smem slikati po fotkah. Bodite drzni in samosvoji, pravijo. He, he … končno se mi lahko odpne in bo nekdo še vesel.

Op art, 70 × 100 cm, akril na platnu

Rada bi skombinirala slikarstvo s kaligrafijo, česar sicer v tej prvi domači nalogi nisem naredila. V op art mi nekako ne sodi, čeprav nekje zadaj, v možganih tli zamisel, da bi vendarle šlo. Psihadelia je torej prva naloga. Želela sem nekaj, kar bi plesalo pred očmi in psihiralo, ne da bi bilo izreči ene same besede.

Za tiste, ki želijo vedeti kaj je gor: niso trikotniki, kvadrati so … ne fokusirajte, pa se pokažejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom

What’s In A Name 2016