Lepopisana

V sredo sem bila na beneškem Bienalu. Če bi želela povzeti vtise tistega dne, ne bi vedela kje naj začnem, zato niti ne bom začenjala. Morda se opogumim kdaj drugič. Lahko rečem samo: »Hočem še!« Še takih dogodkov, v taki družbi. Komaj čakam Zagreb. Na (nagrajenem) nemškem paviljonu sicer piše Germania. Tokrat je bilo Ger s črno barvo prepisano z Ego. Egomania. Ego … ne bom pisala o jogurtu, niti ne o psihoanalizi. Moja trenutna misel je dokaj banalna in se vrti okoli domače naloge. Ukvarjam se sama s seboj, opazujem se v ogledalu, ugotavljam kakšne barve sem in kje imam sence in gube in pege. Jaz, avtoportret in zakaj je to tako hudičevo težko. Barva kože na obrazu niti ni tako napačna (neštetokrat sem izbirala odtenek pudra). Tudi oblika ust je podobna moji (jutranji ritual šminkanja pomaga). Oči pa … bolj nesrečnega pogleda nisem mogla zadeti. He, he, morda pa stanje nesrečnosti iz mene preko roke in čopiča polzi na platno. To je zame namreč najtežja naloga … do sedaj. Ne samo z...

Rada berem … zelo. Berem vse, od trivie do klasikov in strokovne literature. Odvisno od obdobja, razpoloženja, feelinga in tistega nedefiniranega občutka napetosti v želodcu, ko me dobesedno napade kakšen naslov ali odlomek, ki ga naključno preberem v knjižnici, knjigarni ali na internetu. Obisk knjižnice je zame nekaj, kar ne opravim v petih minutah. Vse je treba pregledati, vse police, če je slučajno prišlo kaj novega. Poseben obred je dotikanje papirja, vohanje zraka in iskanje vonja po papirju in še nečem, kar sodi zraven, pa še vedno nisem ugotovila kaj je. Vendar je tam. Knjige izbiram po zelo različnih kriterijih: od ocen v časopisih, do predlogov prijateljev, reklam na avtobusu pa do čisto iracionalnih vzgibov kot je naslovnica in njena barva ali en sam stavek, besedna zveza ali beseda, ki so jo pripeli nanjo. Mesmerising je bilo zadnjič tisto, na čemer mi je obstalo oko, čeprav sem besedo videla že velikokrat prej pa ni imela takega učinka. Morda je srž kaligrafije ravno ...

Medtem, ko se je vijoličasta noč žametno plazila okoli hiš, sem zbudila M-ja iz, recimo temu neznanih razlogov. Vsega spet ni treba javno priznati, še posebej kadar gre za stvari, ki jih ne znam pojasniti in se jih niti ne spominjam. Spomnim se edino tega, da se mi je sanjalo o sinkromističnih slikah, ki so tekle pred menoj kot filmski trak. Rombi v močnih barvah so se med seboj prekrivali, vrtinčaste eksplozije barv so izginjale onkraj mojega sanjskega vidnega polja in se spet vračale v drugih kombinacijah in oblikah. Rada imam mističnost, slutnje, naključja, ki to niso. Načeloma verjamem, da naključja ne obstajajo, da so samo posledice, za katere ne poznamo vzrokov. No, v to verjame racionalni del mene. Pri onem drugem je vse mogoče in se navdušuje nad tem kako se stvari same od sebe ob pravem času lepo zložijo in kako take sestavljanke učinkujejo mistično. Poznam nekoga, ki bi temu rekel mumbo - jumbo. No, saj … vsakomur svojo definicijo. Pred časom sem razmišljala o ideji, da bi b...