Sinkromija

Medtem, ko se je vijoličasta noč žametno plazila okoli hiš, sem zbudila M-ja iz, recimo temu neznanih razlogov. Vsega spet ni treba javno priznati, še posebej kadar gre za stvari, ki jih ne znam pojasniti in se jih niti ne spominjam. Spomnim se edino tega, da se mi je sanjalo o sinkromističnih slikah, ki so tekle pred menoj kot filmski trak. Rombi v močnih barvah so se med seboj prekrivali, vrtinčaste eksplozije barv so izginjale onkraj mojega sanjskega vidnega polja in se spet vračale v drugih kombinacijah in oblikah.

Rada imam mističnost, slutnje, naključja, ki to niso. Načeloma verjamem, da naključja ne obstajajo, da so samo posledice, za katere ne poznamo vzrokov. No, v to verjame racionalni del mene. Pri onem drugem je vse mogoče in se navdušuje nad tem kako se stvari same od sebe ob pravem času lepo zložijo in kako take sestavljanke učinkujejo mistično. Poznam nekoga, ki bi temu rekel mumbo - jumbo. No, saj … vsakomur svojo definicijo.

Pred časom sem razmišljala o ideji, da bi besedilo napisala v ritmu, tako da bi na nek način (le da takrat nisem vedela kako) lahko videla ritem. V glavi se mi je pela Take This Waltz Leonarda Cohena, katere besedilo je napisano v ritmu valčka. Nisem vedela ali bi to naredila z barvami ali oblikami, sploh pa ne na kakšen način. Po brezplodnem razmišljanju sem idejo opustila in nastal je Povodni mož.

Dolgo po povodnem možu pišem seminarsko nalogo o orfizmu in sinkromizmu. Sinkromisti so verjeli v podobnost barv z zvoki, da lahko barve "polagajo" na platno enako kot skladatelj niza note v simfoniji. Njihove sinkromije so temeljile na barvni lestvici, ritmu oblik ter pojemanju in naraščanju intenzivnosti barve. Njihovo izrazno sredstvo sta bili barva in oblika. Takoj sem videla še eno "mistično sestavljanko". Kako bi bilo s črkami? pomislim. Kaj pa, če poskusim, kaj pa, če si izmislim svojo sinkromijo? No, z barvami bom gotovo poskusila, črke pa zahtevajo dodaten razmislek, zaradi katerega me že zdaj srbijo prsti.

S fiziko se nikoli nisva tikali. Nekako sva ves čas ostajali v vzvišenem stanju trpljivosti, dokler se nisva dokončno razšli potem, ko sem končala drugi letnik srednje šole in se odločila za družboslovno smer. Čutim potrebo po otoplitvi odnosov.

P.S. Morebitnim poznavalcem se opravičujem za nehoteno napačno rabo besed in se ponižno roke kušujoč ritensko umikam iz virtualnega prostora.