Egomania

V sredo sem bila na beneškem Bienalu. Če bi želela povzeti vtise tistega dne, ne bi vedela kje naj začnem, zato niti ne bom začenjala. Morda se opogumim kdaj drugič. Lahko rečem samo: »Hočem še!« Še takih dogodkov, v taki družbi. Komaj čakam Zagreb.

Na (nagrajenem) nemškem paviljonu sicer piše Germania. Tokrat je bilo Ger s črno barvo prepisano z Ego. Egomania.

Ego … ne bom pisala o jogurtu, niti ne o psihoanalizi. Moja trenutna misel je dokaj banalna in se vrti okoli domače naloge. Ukvarjam se sama s seboj, opazujem se v ogledalu, ugotavljam kakšne barve sem in kje imam sence in gube in pege. Jaz, avtoportret in zakaj je to tako hudičevo težko. Barva kože na obrazu niti ni tako napačna (neštetokrat sem izbirala odtenek pudra). Tudi oblika ust je podobna moji (jutranji ritual šminkanja pomaga). Oči pa … bolj nesrečnega pogleda nisem mogla zadeti. He, he, morda pa stanje nesrečnosti iz mene preko roke in čopiča polzi na platno. To je zame namreč najtežja naloga … do sedaj. Ne samo zato, ker nimam pretiranih izkušenj s portreti, figurami in podobami ljudi na splošno. Težko se viziram v ogledalu, zna biti, da so razmerja … no, ja … čudna. Je pa zelo, zelo dobra šola.

Kako že pravijo: Repetitio mater studiorum est.

P.S. Nekaj pa kljub vsemu lahko rečem: Besede, napisane na steni, v obliki skodelice (in vonj po kavi v prostoru), Gozd iz številk … (slika, razstavljena v Arsenalu).