Lepopisana

Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...

Tisoč papirnatih žerjavov ne zveni posebno zahtevna reč … samo dolgotrajna. Japonci jih zlagajo ob različnih priložnostih … Najbolj zanimivo se mi zdi, da na ta način testirajo kandidate za vesoljce. Zložiti mora tisoč žerjavov, iz česar je razvidno njegovo psihično stanje. Ne morem si predstavljati, da bi jih zložila tisoč. Ustavila sem se pri sedemnajstih. Vsi so nastali iz papirnatih kvadratov s stranico petnajst centimetrov in so potiskani s tradicionalnimi japonskimi vzorci … no Hokusai ne sodi ravno v to kategorijo, je pa nezmotljivo japonski. Spomnim se ga še iz otroštva, neznansko me je vznemirjal tisti veliki val.   Mojih sedemnajst žerjavov je končalo v mobilni skulpturi, ki se giblje zaradi zraka ali dotika. Njegov prostor je vsakič drugačen, spremenljiv in dinamičen. Obesila sem ga na balkon, da bi videla kako se giblje, ko piha veter. Medtem ko so ščebetali ptiči in je sosedov otrok neusmiljeno iskal pozornost, se mi je prav otroško lepo zdelo opazovati vrtenje in val...

Glede na to, da imam mlajšega brata, je bil strip neka zelo vsakdanja sestavina mojega otroštva in mladosti. A. se je iz stripov celo naučil brat, »bral« jih je še preden je začel hoditi v šolo. Vsi možni klasični junaki (tipa Mikija Miške in druščine), superheroji (Sipderman, Flash Gordon, Conan in ostali), kavbojci, indijanci, Zagor, Corto Maltese, Veliki Blek, Komandant Mark, Princ Valiant, Kralj Artur, Alan Ford, Zvitorepec, Asterix, Lucky Luke in tako dalje, in tako naprej, lahko bi jih naštevala v nedogled … ja pa še Krcko, miš, ki se bori z negativcem Antracitom, podgano z brazgotino v obliki črke X na čelu (črke … hm) … skratka, dolgo časa so vsi skupaj živeli z nami v trisobnem blokovskem stanovanju. Najraje sem brala tiste stripe, ki so bili lepo narisani in to tako, da mi ni bilo treba brati vseh oblačkov in okvirčkov z besedili, da bi razumela zgodbo … ki me pravzaprav niti ni tako usodno zanimala. Poznala sem celo ljudi, ki so na stripe gledali kot na nekaj manj vrednega, ...

Pa je šel januar. Kam in kdaj sta zgolj retorični vprašanji. Študij, ustvarjanje in dušni mir: dobila dve devetki za prva dva izpita;   uspešno vpisana v 4. letnik;   zaključila avtoportret (visi v dnevni sobi);   seminarska za likovne analize skoraj zaključena; mobil je v zaključku idejne faze, manjka samo še izvedba; seminarska za uvod v estetiko je na dobri poti (mislim, da bom spremenila / prilagodila začetno temo, samo profesor tega še ne ve …);   umetniški likovni projekt Strip intenzivno nastaja, kadri se množijo, pride v dveh verzijah (po mojem bo druga boljša … vsekakor bolj moja: saj tako obstaja vse hkrati, ne?);   začenja se vodenje dnevnika obiskov galerij (za seminar zgodovine umetnosti) - za začetek vabijo: javno vodstvo po slovenskih realistih v Narodni galeriji, Metka Krašovec v Moderni, razstava Katje Smerdu Roka in znak v galeriji Hermana Pečariča v Piranu (ima tudi kaligrafske zapise, kar je obvezno treba pogledat) in Salvador Dali ...