Magični pravokotniki z besedilom

Glede na to, da imam mlajšega brata, je bil strip neka zelo vsakdanja sestavina mojega otroštva in mladosti. A. se je iz stripov celo naučil brat, »bral« jih je še preden je začel hoditi v šolo. Vsi možni klasični junaki (tipa Mikija Miške in druščine), superheroji (Sipderman, Flash Gordon, Conan in ostali), kavbojci, indijanci, Zagor, Corto Maltese, Veliki Blek, Komandant Mark, Princ Valiant, Kralj Artur, Alan Ford, Zvitorepec, Asterix, Lucky Luke in tako dalje, in tako naprej, lahko bi jih naštevala v nedogled … ja pa še Krcko, miš, ki se bori z negativcem Antracitom, podgano z brazgotino v obliki črke X na čelu (črke … hm) … skratka, dolgo časa so vsi skupaj živeli z nami v trisobnem blokovskem stanovanju. Najraje sem brala tiste stripe, ki so bili lepo narisani in to tako, da mi ni bilo treba brati vseh oblačkov in okvirčkov z besedili, da bi razumela zgodbo … ki me pravzaprav niti ni tako usodno zanimala. Poznala sem celo ljudi, ki so na stripe gledali kot na nekaj manj vrednega, da to pa že ne more biti »resna« umetnosti, sploh pa strip ni primeren za dekleta (fantje imajo nek nerazložljiv odpustek na tem področju). Ma ja, vraga …!


Morda mi je bilo ravno zaradi toliko informacij tako težko domisliti koncept stripa za umetniški likovni projekt. Katero zgodbo, kakšno risbo, s čim, koliko kadrov, zakaj … in ustvarjanje stripa pristane v polju pretirane svobode, ki pa vemo, da lahko postane problematična. Kaj naj naredim, da ne bo tako, kot je naredil že kdo drug? Potem mi je v ušesih ostala ugotovitev Maxa Anderssona, švedskega striparja, da lahko rišeš kar hočeš, kakor hočeš, združena z idejo abstraktnega stripa in problem je bil nenadoma rešen. 


Abstraktni strip, ja … lahko je brez besedila ali brez zgodbe, lahko so samo okvirčki s črtami ali pikicami, lahko ima oblačke za besedila pa so v njih čačke, ki nič ne pomenijo, možnosti je nešteto. Ampak najboljše od vsega pa je, da se pod definicijo abstraktnega stripa lahko kvalificirata tudi letrizem in visual poetry, skartka stvari, ki jih že počnem. Zakaj sem se potem sekirala zaradi koncepta stripa, če pa, recimo temu, delam abstraktne stripe že sedem let?

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več