Senbazuru

Tisoč papirnatih žerjavov ne zveni posebno zahtevna reč … samo dolgotrajna. Japonci jih zlagajo ob različnih priložnostih … Najbolj zanimivo se mi zdi, da na ta način testirajo kandidate za vesoljce. Zložiti mora tisoč žerjavov, iz česar je razvidno njegovo psihično stanje. Ne morem si predstavljati, da bi jih zložila tisoč. Ustavila sem se pri sedemnajstih. Vsi so nastali iz papirnatih kvadratov s stranico petnajst centimetrov in so potiskani s tradicionalnimi japonskimi vzorci … no Hokusai ne sodi ravno v to kategorijo, je pa nezmotljivo japonski. Spomnim se ga še iz otroštva, neznansko me je vznemirjal tisti veliki val.

 

Mojih sedemnajst žerjavov je končalo v mobilni skulpturi, ki se giblje zaradi zraka ali dotika. Njegov prostor je vsakič drugačen, spremenljiv in dinamičen. Obesila sem ga na balkon, da bi videla kako se giblje, ko piha veter. Medtem ko so ščebetali ptiči in je sosedov otrok neusmiljeno iskal pozornost, se mi je prav otroško lepo zdelo opazovati vrtenje in valovanje.

Zgodba za njim je … ja, vedno je neka zgodba … taka kot mobil. Otroška. Ko sem bila majhna mi je mama iz aluminijske folije izrezala mesec in zvezde ter jih obesila okoli luči. Spomnim se, da sem ležala na postelji in gledala vanje, ko so se počasi vrteli. Ta spomin me je napadel v lanskem letu, ko sva z M-jem, kot zaprisežena jogurtojedca, za prijateljičino hčer zbirala pokrovčke jogurtovih lončkov, da je potem T. izdelovala zvezdice, ki so visele s stropa. Drugi spomin za žerjavi je zgodba Sadako in tisoč papirnatih žerjavov, ki smo jo brali v osnovni šoli. Po bombardiranju Hirošime je Sadako z drugimi otroki v bolnišnici. Ima levkemijo in verjame, da bo, če zloži tisoč žerjavov, ozdravela. Po njeni smrti jih do konca zložijo drugi otroci. Če odmislim atomsko bombo, bolezen in smrt, ostane močna otroška vera v dobre stvari, ki me vedno znova opomni, da moram nahranit otroka v sebi, da ne odide.

P.S: Senbazuru - japonsko za 1000 žerjavov.