Neobčutljivost

Večina ljudi ob sončnem zahodu in oranžni barvi pomisli na romantične osladne scene. Ne maram osladnih scen, to sem povedala … napisala veliko več kot enkrat, zato tokrat ne bom. Za vsak primer pa - ne maram osladnih scen, ker nimajo (nujno) zveze z romantiko.

V nekem obdobju sem se oblačila v oranžno, kar koli sem kupila, je bilo oranžno, od hlač in majice pa do čevljev. Potem se je oranžna iz omare preselila na papir in platna. Edina tuba barve, ki sem jo v kratkem času kupila trikrat, je oranžna, čeprav sem deklarirana ljubiteljica prusko modre. Oranžna je suha in topla barva, barva sonca, jeseni, cvetja in sadja. V heraldiki pomeni moč in vzdržljivost. Čeprav oranžni bolj ustrezajo trapezi, sem izbrala trikotnike, ki so najbolj ostre oblike, vendar tudi živahne in koncentrirane.

Gotica je ostra pisava, ravno tako kot trikotniki. Bistveno zanjo so ostri, jasni zaključki in kot las tanke linije tam, kjer morajo biti, da kontrasti med tankimi in debelimi deli črk pridejo lepo do izraza. Čeprav nimajo nič s tem, so me zaključki črk vedno spominjali na sulice srednjeveških bojevnikov.

Podobno kot učinkujejo kontrasti debelih in tankih linij pri gotici, je Srečko Kosovel uporabljal kontraste, s katerimi je ustvaril svojo pesniško lepoto. Na ta način je še bolj dramatično poudaril ali ublažil tisto, kar je želel povedati. Oranžni sončni zahodi, zlata misel, ki vzleti iz temnih polj, ognjena zarja in od sonca ožarjeni stolp na gradu, so lahko samo orodje za poudarjanja tiste druge strani. Veliko bolj neusmiljene, hladne in črne, ki ob toploti in žaru postane še bolj hladna, vlažna in črna. Kaj se zgodi, ko »vse utihne njemu v srcu«? Neobčutljivost, brezbrižnost … tišina, črnina … ostra in neusmiljena praznina …