Superimposed

Ko sem še bila v osnovni šoli, sem si izmislila teorijo, da se lahko človek prestavi v kateri koli čas hoče. Enostavno se zbudi nekje drugje ... časovno gledano, seveda. Zdelo se mi je popolnoma enostavno, nič posebnega, tudi za tega človenka ne bi bilo nobenih težav, nobenih preteresov v smislu nepoznavanja tehnologije ali pogrešanja tistega kar imaš, tam pa tega (začuda) ni. Ne spomnim se več kaj me je vzpodbudilo k temu, kaj je bilo tisto, kar mi v resničnosti ne bi bilo všeč. Kakšne dolgočasne učne ure morda ... pa ne matematike, tam smo morali nenehno biti v pozoru, da nam kaj ne bi ušlo pa še učiteljičin glas je bil vse prej kot milozvočen. Ne vem, morda pa je bilo kaj globljega in bistveno težje oprijemljivega.

Oni dan sem brala Inside The White Cube, Briana O'Dohertyja in v poglavju o dojemanju galerijskega prostora prebrala nekaj, kar me je transportiralo nazaj, v mojo ortoško "teorijo". "[...] layers of time are superimposed and throuhg them we project perspectives with which to recover and correct the past." Stavek je (seveda) vzet iz konteksta, ne gre toliko za to, kar je avtor želel povedati, ampak kaj sem jaz v tem videla in razumela, pod vplivom nečesa drugega, kar sem v tistem trenutnku izvlekla iz otroštva. Ne zanima me correct the past, to že zmagovalci vseskozi počnejo, ko pišejo zgodovino. Ustavila sem se ob besedi recover in ji v trenutku dodala še combine in join ... in posledično corrupt, objektivno gledano ... ampak ... saj nisem objektivna. Tu je vse v območju fantazije in vzporedne resničnosti. Nisem zaman odraščala ob Roaldu Dahlu in Twilight Zone.

Na štafelaju imam format 80 × 100 cm. Podlaga je (bila) bledo rumenkasto okrasta. Pod njo je plast grunda in pod njo nekaj, kar se ni izšlo. Ni več pomembno. Slika več ni rumena, čeznjo so se priplazili prosojni temno rdeči rombi z zlatimi lilijami, čez vse skupaj pa še bolj prosojno temno rdeča plast, ki je bolj kot čemu drugemu podobna raztrganim zavesam v davno zapuščenih hišah. Potem "srebrno prihaja pomlad ..." in še potem, temnejše pa vendar še vedno prosojno "da je tvoje naročje dobro kot smrt ..." In čez vse skupaj velik W, malo manj prosojno temno rdeč, mestoma prepušča skozi "steklene oboke megla." Zdaj pride na vrsto "Wir Albrecht von gots gnaden hertzog ..." in tako naprej v prosojni zamolklo sivo temno rdeči. Priznam, da me je tega zadnjega rahlo strah, ne vem sicer zakaj, nimam nobenega razloga, Albrecht je že stoletja mrtev. Ali pač ...


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več