Superimposed

Ko sem še bila v osnovni šoli, sem si izmislila teorijo, da se lahko človek prestavi v kateri koli čas hoče. Enostavno se zbudi nekje drugje ... časovno gledano, seveda. Zdelo se mi je popolnoma enostavno, nič posebnega, tudi za tega človenka ne bi bilo nobenih težav, nobenih preteresov v smislu nepoznavanja tehnologije ali pogrešanja tistega kar imaš, tam pa tega (začuda) ni. Ne spomnim se več kaj me je vzpodbudilo k temu, kaj je bilo tisto, kar mi v resničnosti ne bi bilo všeč. Kakšne dolgočasne učne ure morda ... pa ne matematike, tam smo morali nenehno biti v pozoru, da nam kaj ne bi ušlo pa še učiteljičin glas je bil vse prej kot milozvočen. Ne vem, morda pa je bilo kaj globljega in bistveno težje oprijemljivega.

Oni dan sem brala Inside The White Cube, Briana O'Dohertyja in v poglavju o dojemanju galerijskega prostora prebrala nekaj, kar me je transportiralo nazaj, v mojo ortoško "teorijo". "[...] layers of time are superimposed and throuhg them we project perspectives with which to recover and correct the past." Stavek je (seveda) vzet iz konteksta, ne gre toliko za to, kar je avtor želel povedati, ampak kaj sem jaz v tem videla in razumela, pod vplivom nečesa drugega, kar sem v tistem trenutnku izvlekla iz otroštva. Ne zanima me correct the past, to že zmagovalci vseskozi počnejo, ko pišejo zgodovino. Ustavila sem se ob besedi recover in ji v trenutku dodala še combine in join ... in posledično corrupt, objektivno gledano ... ampak ... saj nisem objektivna. Tu je vse v območju fantazije in vzporedne resničnosti. Nisem zaman odraščala ob Roaldu Dahlu in Twilight Zone.

Na štafelaju imam format 80 × 100 cm. Podlaga je (bila) bledo rumenkasto okrasta. Pod njo je plast grunda in pod njo nekaj, kar se ni izšlo. Ni več pomembno. Slika več ni rumena, čeznjo so se priplazili prosojni temno rdeči rombi z zlatimi lilijami, čez vse skupaj pa še bolj prosojno temno rdeča plast, ki je bolj kot čemu drugemu podobna raztrganim zavesam v davno zapuščenih hišah. Potem "srebrno prihaja pomlad ..." in še potem, temnejše pa vendar še vedno prosojno "da je tvoje naročje dobro kot smrt ..." In čez vse skupaj velik W, malo manj prosojno temno rdeč, mestoma prepušča skozi "steklene oboke megla." Zdaj pride na vrsto "Wir Albrecht von gots gnaden hertzog ..." in tako naprej v prosojni zamolklo sivo temno rdeči. Priznam, da me je tega zadnjega rahlo strah, ne vem sicer zakaj, nimam nobenega razloga, Albrecht je že stoletja mrtev. Ali pač ...


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Imaginarium

Gotske refleksije