Ruska avantgarda, od Maleviča do Rodčenka, mojstrovine iz zbirke Georgija Costakisa


Georgi Costakis je bil leta 1913 v Moskvi rojen sin grških staršev. Od leta 1940 je bil zaposlen na kanadskem veleposlaništvu. Bil se sicer vodja tehničnega osebja, vendar je med njegove naloge sodilo tudi spremljanje tudjih diplomatov, ko so obiskovali antikvariate in umetniške galerije. Ni bil deležen izobrazbe s področja umetnosti, je pa posedoval izjemen čut za estetiko. Ni trajalo dolgo, ko je začel zbirati različne umetniške predmete: slike flamskih slikarjev, rusko srebrnino in porcelan, igrače in ikone. Leta 1946 je nastopil čas, ki ruski avantardni umetnosti ni bil naklonjen. Takrat je opazil sliko Olge Rozanove, ki ge je prevzela do točke, da je pričel zbirati dela ruskih avantgarnih umetikov. Njegov pristop k zbiranju je bil po svoje poseben. Niso ga zanimala samo velika, zaključena in pomembna dela velikih in uveljavljenih umetnikov. Zbiral je kateri koli material, ki je nastal v tem obdobju, kar koli bi ruski avantgardni umetniki ustvarili. Od slik, do risb in študij, vse je zanj imelo vrednost. Velikokrat je imela hitra risba na strganem papirju, ki jo je malokdo videl, večjo vrednost za raziskovanje nekega umetniškega gibanja kot pa velika oljna slika, končana in do potankosti dokumentirana.

Leta 1977 je Costakis zapustil Moskvo in velik del svoje zbirke doniral državni galeriji Tretyakov. Ostala dela je s posebnim dovoljenjem odpeljal s seboj v Grčijo. Leta 2000 je grško ministrstvo za kulturo ta del zbirke odkupilo. Tako se 1.277 del nahaja v Državnem muzeju sodobne umetnosti s sedežem v Solunu, v prenovljenem samostanu iz 19. stoletja, Moni Lazariston.

Vilo Manin sem obiskala že lansko jesen, ko sva si ogledala razstavo o Manu Rayu, ki je postavila pričakovanja na visoko raven. Tokratna razstava jih je izpolnila. Naj povem, da sem v resnici zelo zoprn gledalec raztav. Malokaj me resnično navduši, čeprav se zelo rada sprehajam po muzejih in galerijah in imam včasih občutek, da skoraj ne grem drugam kot na razstave. Ruska me je navdušila. Zelo. 

Ivan Kudriašev, Luminescenca, 1926, olje na platnu, 106,6 × 71 cm. Vir

V pritličju so razstavljena likovna dela iz Costakisove zbirke. Zastopana so zelo različna dela, od slik in risb, do knjižne ilustracije in študij umetnikov različnih gibanj: novi impresionizem in simbolizem, kubo-futurizem, analitična umetnost, suprematizem, kostruktivizem, kozmizem, če jih naštejem samo nekaj. 

Ob poglabljanju v kubo-futuriste sem se zalotila pri razmišljanju o tem, kakšna bi bila kubistična kaligrafija, da bi analitično razstavila črke do zadnje poteze in jih pokazala hkrati iz različnih zornih kotov in različnih časovnih obdobij. Kot odlomke iz različnih pogovorov in besedil, ki jih poslušamo hkrati, le da jih tu ne bi poslušali.

Lyubov Popova, Portret kubo-futurista, 1915, olje na kartonu, 59,5 × 41,6 cm. Vir

V prvem nadstropju je postavljena razstava fotografij in filmskih posnetkov Aleksandra Rodčenka. Njegove fotografije sem videla že velikokrat, vendar priznam, da o njih nisem vedela prav veliko. Prikazuje pravzaprav običajne prizore iz nenanvadnih zornih kotov, po navadi ekstremno od spodaj ali od zgoraj. Na eni od rdeče obarvanih sten, med spremnim besedilom je bila poudarjena njegova izjava: "Naša dolžnost je eksperimentirati."

Aleksandr Rodčenko, Stopnišče, 1929. Vir

V veliki dvorani (ne vem, če se v resnici tako imenuje) so vrteli konstruktivistični film Dzige Vertova, Človek s kino aparatom, ki si ga nadebudni ljubitelj filmov lahko odgleda tule: klik. Glasbo, ki me čisto prevzela, je napisal Michael Nyman.

Kadar me razstava navduši, po navadi kupim katalog, ki ga hočem tudi prebrati, ne samo gledati reprodukcije na finem glossy papirju. V Italiji se mi velikokrat zgodi, da imajo katalog samo v italijanščini, ki pa je žal ne znam. Kljub temu vsakokrat vprašava ali morda obstaja kaj v angleščini ali nemščini. Ne, žal ... ampak bomo prevedli, reče uglajeni mladenič temnih oči. Pobere podatke in čez kakih deset dni res pokliče. Tako sem prišla do italijanskega kataloga z dodatkom prevedenih besedil v angleščino. Velika zvezdica za osebje. :-)

Razstava je v Vili Manin na ogled do 28. 6. 2015.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Imaginarium

Gotske refleksije