Dilapidated Charm


When I was little, there was an old, burned down bakery near where we lived. I was terrified of it. I wouldn't go near it and sometimes I dreamed of myself standing on the overgrown lawn in front of it in the middle of the night, just staring at it. It was as if the building was calling to me. Later it was torn down so that just the lawn (no longer overgrown) remained. Today nobody remembers it. 


As a grown up I've been strangely attracted to abandoned buildings. Like this one: Palazzo Lisatti Mascheroni in Chioggia. It's private property, safely closed and for sale. I tried to imagine how it used to be when people were living in it. I pictured its interior as it might be now, dark rooms with dark long boards with thick layer of dust covering the floor, light slanting through stained glass windows ...



 *

Ko sem bila majhna je bila v Šiški zapuščena pekarna. Menda je pogorela. Bala sem se je in za nič na svetu nisem hotela mimo. Celo sanjalo se mi je o njej, kako sredi noči stojim na travniku pred pekarno in strmim vanjo. Kot da bi me klicala. Kasneje so jo porušili, samo travnik je ostal. Nihče se je več ne spomni.



Že nekaj let me čudno privlačijo zapuščene stavbe. Na primer Palazzo Lisatti Mascheroni v Chioggi. Zaprta je, tako da ni mogoče videti notranjosti. Na zaprtih polknih je napis "na prodaj". Skušala sem si predstavljati kakšna je bila, ko so v njej še živeli ljudje. in notranjost kakšna bi lahko bila sedaj - temačne sobe s temnim ladijskim podom, prekritim z debelo plastjo prahu, na katerega skozi okna iz raznobarvnega stekla poševno pada svetloba ...


 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom

What’s In A Name 2016