Voda in barva


Ko sem bila lansko leto v Novem Bečeju, na Tiski akademiji akvarela, sem se navdušila nad akvarelom. Še posebej nad angleškim akvarelom, potrpežljivim polaganjem plast čez plast čiste barve. Zato sem se letos toliko bolj razveselila Simpozija v okviru bienala akvarela Castra 2015, v Ajdovščini. Govora je bilo v glavnem o samem akvarelu, njegovi skoraj odsotnosti na slovenski umetniški sceni in posledično odnosu galeristov, kustosov in javnosti do akvarela.

Predpogoja, da lahko govorimo o akvarelu sta, po mnenju predavateljev, prosojnost barve in papir kot podlaga, čeprav so začetniki akvarela, Egipčani, uporabljali papirus. Na simpoziju so večinoma govorili o alla prima akvarelu. Pogrešala sem angleški akvarel, nekoga, ki bi polagal plast na plast barve do točke, ko več ne bi vedel koliko plasti je v zadnjih mesecih nanesel na papir. Rezultat je globina barve, ki je z mešanjem na paleti ne moremo dobiti. Tako kot slika Aleksandar Bogdanović, na primer ali Maja Verzotti. Ne glede na pravkar zapisano pa ob listanju kataloga bienala Castra 2015 najdemo nemalo umetnikov, ki slike gradijo s številnimi akvarelnimi lazurami.

Pri akvarelu ne moremo mimo Kitajcev in njihovih slik, ki jim popularno pravimo akvarel pa to niso, saj barva, ki jo upravljajo ni akvarelna barva ampak tuš. Slikajo stoje, tako da je papir položen na tla, čopič pa se drži pravokotno na podlago, gibi telesa pa so podobni gibom pri tai-chiju. Pri takem slikanju je prisotno celo telo kakor tudi transcendenca, kar ni čudno, glede na to, da so na Kitajskem slikali filozofi in ne slikarji. Zahtevana je bila čistost misli in povezava roke in glave. Danes marsikdo jemlje prvine kitajskega slikarstva in jih uporablja pri svojem ustvarjanju. Martine Bouquerel na primer, ki beleži vtise s številnih potovanj (ne kličejo je zaman Pélerine, Romarka) kot hitre zenovske akvarelne risbe majhnega formata. In praznina, ki tako veliko pove.

Martine Bouquerel, L’Etang de Puisaye en Bourgogne, akvarel, 24 x 32 cm. Objavljeno v katalogu Castra 2015.

Akvarel je intimen, oseben, po navadi narejen na manjšem, sprejemljivem formatu. Redko kdaj vidimo akvarelno sliko na nečloveško velikem formatu, čeprav se tega akvarelisti v svetu pogumno lotevajo. Ves čas simpozija sem se spraševala ali je intimnost notranja lastnost akvarela ali je samo posledica izbire formata, tistega kar imamo na voljo in tistega, česar nas učijo. In dejstva, da se slikarji lotevajo alla prima hitrega akvarela, ki ga verjetno res težko slikaš na velike formate. Miniatura v olju ni čisto nič manj intimna. In ne nazadnje, zakaj mora biti akvarel intimen? Ali pa je to samo tisti ... pričakovani moment.

Kaj pa javnost, galeristi, kustosi? Akvarel je v Sloveniji daleč od prvega mesta. Na prvem mestu je oljna slika, akril je že drugorazreden in pogojno sprejemljiv (tako menda pravijo kupci ali zbiratelji), raje imajo grafiko od akvarela, ki se je znašel nekje na repu lestvice, za njim je samo še risba. Akvarel je marsikdaj napačno razumljen kot pomožna tehnika v kateri se delajo skice, ki se potem prenesejo v oljno sliko. In še banalnost: za akvarel potrebujemo okvir in steklo, pri sliki na platnu pa o tem ni treba razmišljati.

Ne glede na to akvarel ni samo tehnika, ampak tudi likovna zvrst, samostojen likovni izraz. Akvarelne slike so samostojna likovna dela, ki so včasih dovršena do te mere, da gledalec pred njimi ostrmi. Vendar pa, če si izposodim besede g. Franca Goloba, ali je to umetnost, ali je vsa tehnična dovršenost dovolj, da se pogovarjamo o umetnosti? Po njegovem mnenju se umetnost začne takrat, ko nastopi zgodba, ko se delo gledalca dotakne, da se začne spraševati o njem, kaj se v sliki dogaja, zakaj je taka.

Xi Guo, Dreaming 1, akvarel, 33 × 48 cm, vir

Zadnje čase ugotavljam, da je zgodba relativna reč ali pa je samo izraz "zgodba" nesrečno izbran. Povsod so zgodbe, le da ni nujno, da začutimo tisto, ki jo je želel sporočiti umetnik (če je sploh razmišljal o tem). Njegova zgodba ni edina, niti ni edina pravilna. Ni pravilnih niti ni napačnih, težava je le, če ne začutimo ničesar, če gremo mimo slike ne da bi jo prav pogledali.

Henri Matisse je nekoč izjavil, da ustvarjalnost zahteva pogum. Povezano z ustvarjalnostjo je tudi eksperimentiranje, ki nam odkriva nove izrazne možnosti. Če si izposodim besede Vinka Železnikarja, enega izmed predavateljev, je ustvarjalnost premikanje meja svobode, eksperiment pa je prestopanje meja tradicije. Podobno kot paša čez plot, ko je sosednja trava bolj zelena.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Gotske refleksije

La Biennale di Venezia - Viva Arte Viva