Life Is Too Short, Buy The Damn Book


I have ... a thing ... with Gustav. I don't know what it is and I don't particularly care to find out. It started years ago with a small address book with Fulfilment on its cover. I was a teenager staring at a couple embracing on the background of golden vines. The woman almost disapeared in the man's arms. Fifteen years ago in Belvedere in Vienna, I stood in front of his Kiss for quite a long time, just watching, not thinking about anything. And the same with Adele Bloch Bauer, before she moved to America and Judith with her don't-mess-with-me stare. Klimt's paintings inspire me although there is nothing Klimt-like in my paintings, except an occasional gold leaf in illuminated initials, bet that's another territory. There was a period of time Gustav appeared everywhere. In almost every book I read, the author at least mentioned him if not discussed his life and / or work: The Lady in Gold, The Painted Kiss, The Age of Insight, The Hare with Amber Eyes, to name a few. Sometimes I thought I glimpsed him in the twilight, hiding behind my easel, grinning at me.

I've been flirting with this book for over a year. Not anymore. In ten days it's moving into our apartment. It's big and in's heavy and it's mine!

Tobias G. Natter, Gustav Klimt, The Complete Paintings, source/vir

Nekaj ... čudnega ... imam z Gustavom, ne vem kaj in me pretirano ne zanima. Začelo se je pred davnimi leti, z malim adresarjem, ki sem ga dobila za ne vem več kateri praznik. Na platnicah je bila slika, ki prikazuje par v objemu, ženska izginja v rokah moškega, ki se sklanja nadnjo. Izpolnitev. Pred skoraj petnajstimi leti sem v dunajskem Belvederju dolgo časa stala pred njegovim Poljubom in mislila na nič. Samo gledala sem. Enako Adele Bloch Bauer, preden se je preselila v Ameriko in Judito, z ne-me-zafrkavat pogledom v očeh. V Klimtovih slikah vedno najdem navdih, čeprav ni ničesar klimtovsega v mojh slikah. No, razen tu in tam zlatega lističa v iluminiranih inicialkah, vendar je to že druga zgodba. V nekem obdobju se mi je zdelo, da ga vidim povsod, v vsaki knjigi, ki sem jo prebrala, zdelo se mi je celo, da se mi reži iz somraka za štafelajem.

S to knjigo se spogledujem že več kot eno leto. Nič več. Čez približno deset dni se bo priselila v najino stanovanje. Velika je in težka in moja!

Gustav Klimt, Fulfilment, detail from Stocklet Frieze / Izpolnitev, detajl s Stocklet friza, source/vir


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več