All the World's Futures


Ne vem kaj je z mano in beneškim Bienalom, ampak letos je, tako kot pred dvema letoma, deževalo. Nekaj dni prej sem na glas razmišljala, da bi rada doživela poplavljene Benetke. Dan pred odhodom pa nam je Šola poslala obvestilo, da se pričakuje dvig vode in da naj se primerno obujemo. Poletna obutev torej ne pride v poštev, je bilo dopisano. Na koncu nisem doživela poplave, saj se morje dvigne le v starem mestnem jedru, na Markovem trgu in še posebej okoli cerkve svetega Marka, ki je najnižja točka Benetk. Nisem preverila kako je z vodo, raje sem se ukvarjala s svetovnimi prihodnostmi.

Okwui Enwezor si je letošnji bienale zamislil pod naslovom Vse prihodnosti sveta, vendar to ni enotna tema,  pod katero naj umetniki umestijo svoje prispevke. Vse prihodnosti sveta naj bi razumeli kot prepletajoče se filtre, ki prekrivajo drug drugega. Kustos se je osredotočil na pretrese, ki po stoti obletnici začetka prve svetovne vojne in sedemdeseti obletnici konca druge, preplavljajo svet. Od finančne pa do nedavne begunske krize. Kakšen je odnos umetnosti in umetnikov do trenutnega stanja stvari, kot temu Enwezor sam pravi.

Če se spomnim predlanske Enciklopedične palače, ko je bilo bistveno več slikarskega, sem letos zaznala poudarek na instalacijah in videu. Čeprav sem bolj dojemljiva za dvodimenzionalne slikarske razstave, se mi je zdelo zanimivo, da so postavitve, ki so mi najbolj ostale v spominu ravno instalacije: Francija, Japonska, Srbija in seveda Xu Bing v Gaggiandru v Arsenalih.


Francija - Rêvolutions, Céleste Boursier-Mougenot


Pred vhodom stojita dva borovca, ki rasteta iz gmote rdeče glinaste zemlje. Korenine štrlijo ven, med njimi raste netresk. Osrednji prostor paviljona je odprt, skozi odprtino v prostor dežuje. Prostor obvladuje še en ogromen bor, ki raste iz gmote rdeče glinaste zemlje. Videti je kot da bi lebdel kakih deset centimetrov nad tlemi. Stranski prostori so v poltemi, v njih sedijo ljudje na konstrukciji, podobni betonskemu stopnišču, tribunam. Ko sedem, ugotovim, da ni beton, ampak udobna mehka pena, ki sprejme moje telo vase. Zaprem oči in skušam ugotoviti kaj je zvok, ki vibrira skozi prostor, njegova intenziteta pada in narašča, zdi se kot stoletja škržatov, ki so se odzvanjali v vesolje in jih vesolje sedaj predelane pošilja nazaj. Ali rast borovih iglic v upočasnjenem zvočnem posnetku. Odprem oči in ugotovim, da se je medtem drevo premaknilo. "Sprehaja se," rečem. Dejstvo, da se drevo sprehaja, me je navdalo z nerazložljivim veseljem. Osredotočim se na drevo, ki se navidezno lebdeč nad tlemi s krožnimi gibi počasi sprehaja po prostoru, medtem ko nanj od zunaj dežuje. Vidim redefinicijo narave in poigravanje z razmerji narava - tehnologija, zunaj - znotraj. Stik zunanje resničnosti in neke druge, notranje, nadrealne. Nikoli ne moreš v resnici zbežati ...


Japonska - A Key in the Hand, Chiharu Shiota


Nekoč sem rada brala kriminalke, tiste britanske, ob katerih se pričakuje doza razmišljanja. Ob pogledu na instalacijo v japonskem paviljonu, se spomnim dveh naslovov letos preminule avtorice: Blood Lines in A Key to the Street. Najprej me preseneti rdeča svetloba. Potem vidim, da ni svetloba, da je gost preplet rdečih niti pod stropom, kot vse svetovne pajkove mreže, ki kot žile zastirajo luči. Na koncu niti visijo ključi. Različni, od modernih, nezanimivih ključev, kakršnih ima vsako gospodinjstvo več kot dovolj, do starinskih, zarjavelih, zanimivih, za katere se gotovo nihče več ne spomni kaj odklepajo, če sploh kaj. Na tleh ležita dva stara lesena čolna. Niti s ključi so nad čolni spuščene nižje, da se ključi zbirajo v notranjosti čolnov in na tleh. Kot dlani, v katerih držimo ključ do prihodnosti, pri tem pa smo povezani z drugimi, s tankimi rdečimi nitmi, ki nas povezujejo med seboj, naše sedanjosti, preteklosti, prihodnosti, spomine, sanjarije ... 


Srbija - United Dead Nations, Ivan Grubanov


Združeni mrtvi narodi. Na tleh srbskega paviljona so kupi zmečkanih zastav, ki so preliti z različnimi prosojnimi barvami, tudi tla so marogasta od istih barv. Na stenah so v izbočenih pisavah izpisana imena držav, ki ne obstajajo več ter letnic njihovih rojstev in smrti. Atmosfera je ... čudna. Prostor je svetel, vendar je asociacija, ki jo dobim vse prej kot svetla. Spomnim se ure ne vem več katerega predmeta v osnovni šoli - čisto lahko, da je bila zgodovina - da ni vseeno kaj počneš z zastavo, da je zastava predmet spoštovanja, državni simbol. Ali lahko oskrunim zastavo? Ne. Kaj pa če gre za zastavo države, ki ne obstaja več? Je še vedno spoštovanja vreden državni simbol ali postane kos nevredne tkanine? Ali pa je vse skupaj postalo veliko bolj ohlapno kot je bilo v preteklosti, zdaj je vendar možno in dopustno vse ... V preddverju si ogledam posnetek nastajanja instalacije. Kaže moškega od stegen navzdol. V roki drži vedro. Obut v gumijaste škornje se počasi prestopa med zmečkanimi zastavami, z zajemalko zajema barvo iz vedra in jo na videz naključno poliva po tkaninah. Njegovo počasno, vendar preračunano prestopanje in gib roke, s katero poliva barvo, me spominjata na sejalca.


Xu Bing - Phoenix

vir
Ko sem lansko leto pisala diplomsko nalogo, v kateri sem se med drugim spraševala o neberljivosti pisave, sem odprla knjigo o sodobni umetnosti in naletela na Xu Binga in njegovo Knjigo z neba. Večer pred obiskom Bienala mi je postalo jasno, da nimam časa, da bi prebrala katalog do konca. Na hitro sem se sprehodila skozenj, listala in diagonalno skenirala besedila in fotografije. Spet je bil tam. Xu Bing in Feniks. "Tudi če nič drugega ne vidim, to moram", me prešine. 

V Arsenalih, v nekdanjih dokih, visita dve ogromni ptici, izdelani iz odpadnega materiala. Njuni vratovi so sestavljeni iz nečesa, kar od daleč spominja na kitajske lampijone, potem pa vidim, da so veliki pločevinasti sodi, prerezani na pol in izrezani tako, kot da bi bili papirnati kitajski lampijoni. Noge so bile nekoč del gradbenega stroja, ki je verjetno zajemal kamenje. Zarjavela kovinska kolesca na perutih se vrtijo v vetriču. Predstavljam si kako ponoči, ko nikogar ni ptici dihata, škripljeta. Takrat se menda prižgejo drobne lučke, ki so montirane na obe ptici.

Menda je Xu Bing dobil naročilo naj izdela umetniško delo, ki bi ga umestili v neko novo stavbo sredi bleščečih nebotičnikov. Ob stiku z delavci na gradbišču se je odločil, da bo izdelal Feniksa iz odpadnega materiala, s čimer je želel pokazati in opozoriti na odnos ali bolje pomanjkanje odnosa do delavcev na gradbiščih. Naročnik je odstopil od projekta. Zakaj me to ne preseneča?


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Gotske refleksije

Imaginarium