Insights / Vpogledi


I like college exhibitions because of diversity of exhibited paintings and sparkles in students' eyes. And the way the professor said: "We are proud of you and you should be proud of yourselves," when he spoke about the progress in the college studio. The paintings on display represent insights into school's work and more than hints to the freedom it lets us keep and the importance of a right mixture of knowledge and gut feeling. And above all the courage to follow that gut feeling, no matter how otherworldly it may seem. That's why the work of each student seems like a world of their own. If calligraphy works for you, if it provides answers to questions you keep asking yourself, so be it.


Tramontana, Diablo and me

Všeč so mi šolske razstave. Predvsem zaradi raznolikosti razstavljenih del in leska v očeh študentov. Tokrat mi je bila še posebej všeč izjava predavatelja, ki vodi ateljejsko delo: "Ponosni smo na vas. Tudi vi bi morali biti ponosni nase." Razstavljene slike predstavljajo vpogled v ateljejsko delo pa tudi vpogled delo nekaterih, ki v šolski atelje ne hodimo več. V slikah je jasno razvidna svoboda, ki nam jo šola daje in poudarjena mešanica znanja in občutka za tisto nekaj več. In seveda poguma, da temu neoprijemljivemu občutku sledimo. Ravno zaradi tega so dela študentov tako različna, vsako predstavlja individualni svet posameznega umetnika. Če te navdušuje kaligrafija, če ti ponuja odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljaš, je to to.

Na razstavi v Galeriji spomeniško varstvenega centra na Trgu francoske revolucije v Ljubljani sodelujejo Petra Bajić, Handi Behrič, Zlatko Bešker, Darko Crnkovič, Marjan Kolenc, Tina Kuruc, Rihard Lobenwein, Polona Loborec, Marko Sambrailo, Ana Vidmar, Vinci Vogue Anžlovar.

Razstava bo na ogled do 30. 11. 2015.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več