The Black Square


The Black Square is a painting by Kazimir Malevich, one of the four, painted in 1915. Malevich declared it a work of Suprematism, a movement in Russian art between futurism and constructivism. He said that the painting is meant to evoke "the experience of pure non-objectivity in the white emptiness of a liberated nothing." There's nothing physical in it, no bodily experience, no real world. Or so the scholars say.

I remember a man sitting at a desk in a house above the polar circle. He is writing a letter to a friend living in New York, a totally different world, trying to describe what he sees through the window. The room is dark, only the desk lamp casts its yellow light over the table's surface. He stares at his reflection in the window. He's annoyed with the view, the annoyance can be heard in his voice. There's nothing to see except a big black void. He says the words several times over: "Deep black void." Silence presses on the window panes, trying to get in. Only it's already there, only the man's voice breaking it, each word getting fainter. 

This painting used to be a big black void when it was painted. Years of neglect left traces where the paint cracked. Something else started to seep in through the cracks. Something beyond the void...


Kazimir Malevich, The Black Square, 1915, oil on linen, 79.5 x 79.5 cm  / Črni kvadrat,1915, olje na platnu, 79.5 x 79.5 cm

*

Črni kvadrat je slika Kazimirja Maleviča, ki jo je naslikal leta 1915, ena od štirih takih. Malevič jo je označil kot umetniško delo suprematističnega gibanja, ki je v ruski umetnosti zavzemalo mesto med futurizmom in konstruktivizmom. Rekel je, da naj bi slika vzbujala izkušnjo čiste neobjektivnosti v beli praznini osvobojenega niča. V njej ni nič fizičnega, nobene telesne izkušnje, ničesar iz resničnega sveta. Tako vsaj pravijo učenjaki.

Spominjam se moža, ki je sedel za mizo v sobi nad polarnim krogom. Pisal je pismo prijatelju, ki je živel v New Yorku, popolnoma drugačnem svetu od tistega, v katerem se je znašel sam. Poskušal je opisati pogled skozi okno. Soba je bila temna, samo namizna svetilka je metala rumeno svetlobo na mizo. Mož je strmel v svoj odsev v steklu. Pogled skozi okno ga je jezil, njegova jezo pa je bilo mogoče slišati v glasu. Ničesar ni mogel videti, razen velike črne praznine. Besede je ponavljal znova in znova: "Velika črna praznina." Tišina je, v želji, da bi prodrla v notranjost sobe, od zunaj pritiskala na okensko steklo. V resnici je že bila tam, samo možev glas jo je tu in tam razbil. Vsaka njegova beseda je postajala tišja.

Slika je bila velika črna praznina. Leta zanemarjanja so pustila sledi povsod tam, kjer je barva popokala. Nekaj drugega je začelo prodirati skozi razpoke. Nekaj onkraj praznine ...

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več