I'll Never Forget You, You Know!


It was ages ago when I first heard of Leonard Cohen. I don't remember which was the first song of his I heard, but whichever it was, I couldn't put his voice out of my head. It reminds me of autumn fires, it's anthracite grey with a hint of orange.

… ponudi ji roko, z dlanjo obrnjeno navzgor. Ona brez razmišljanja položi dlan v njegovo. Zavrtita se mimo palače s stoterimi bleščečimi okni, s kamnitimi podobami desetih lepotic, zaradi katerih smrt joče in s košatim drevesom v vrtu, kjer umirajo golobice. Valček se vrti vase, v smrt, namakajoč svoj rep v morje …

He translated Federico García Lorca's Little Viennese Waltz and sang it as Take This Waltz. I imagined it as waltzing through the city in the middle of the night, in the hour when only loners and weirdos remain standing. Like in my dreamscapes, where anything is possible. Reading Lorca and Cohen was suddenly realizing that it's all right not to search for the ultimate linear story. Disjointed dreams and fragmented bits and pieces happening all at once are more my world.

… hočem te, hočem te, hočem te, ji vročično šepeta in sam sebi zveni kot nekdo iz že davno mrtve knjige, pozabljene v grobnici polni težko dišečih lilij. Njen kristalen smeh se mu vsuje po hrbtu. Vrti jo mimo ogledal v dvorani, kjer skozi odprta velika okna sliši tisoč odmevov njenega smeha, mimo kamnitih mladeničev, z ušesi za vedno polnimi otožne glasbe in z venci solz, ki so jim položeni k nogam. Zasluti košček prihodnosti, zmrznjene v zimski pozebi …

I'll continue reading Leonard Cohen's poetry and listening to anthracite grey of his voice, losing myself between the layers of different streaks happening all at once. It's like a garden with intertwining paths where I continue living my life as if it's real, even though I know it isn't. Down there, a thousand kisses deep.

… vzemi ta valček, prevzetnica, vzemi, dajem ti ga, je vse kar imam, vse kar je še ostalo. Ljubil te bom s krinko reke na obrazu, na podstrešju prežetem s spomini na otroške igre, ogrske svetilke pozabljenega cesarstva in meglice nekega sladkega popoldneva. Položil te bom na posteljo, ki se je do sedaj prazna kopala v mesečini. Gledal bom temačen molk tvoje duše in lilije prekrite s snegom, mehkim kot ovčje runo. Dušo bom zakopal v tvoje spomine, kot v album poln starih plesnivih fotografij. Poglej hijacinte na bregovih reke, na moji rami. Vdal se bom poplavi tvoje lepote in pustil poljub med tvojimi stegni. Nikoli te ne pozabim, veš to …


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več