Skozi modro meglo

To objavo posvečam Taunemu, ki je tukaj.*


 Zadnjega dne prejšnjega meseca sva se odločila, da se nekam odpeljeva. Že dolgo nisva šla čez Gorenjsko na Primorsko. Dan je bil siv, meglen in betežen. Napol sva upala, da bo zunaj ljubljanske kotline kaj bolje pa ni bilo. Bolj ko sva rinila proti hribom, bolj enako nizko megleno je bilo. Vrhov bližnjih hribov se sploh ni videlo, bolj oddaljene gore pa tistega dne niti obstajale niso. V Kranjski gori sva se obrnila proti Vršiču. Kadar koli grem v hribe me spremlja občutek, ki ga ne znam opredeliti, podoben je teži, napetosti. Kot da bi mi skale skušale dopovedati, da tam nimam kaj iskati. Nekaj starega je, kar bi morda razumela šele takrat, ko bi nehala potovati po cestah. Kadar koli berem o staroverskih običajih, ki še vedno obstajajo na naših tleh, se sprašujem kako jih je ljudem kljub času uspelo ohraniti. Tam zgoraj, med hribi za vprašanja ni več prostora.

Na predvečer vseh svetih so ljudje v starih časih prižgali doma svečo, da so pokojni gospodarji hiše našli pot domov. Moja taščica zna povedati, da bi hišo, v kateri je odraščala, obiskali Anton, Andrej in Ludvik. Meje med tem in onim svetom se zabrišejo, pokojnim je lažje preiti v svet, ki so ga nekoč že zapustili in v nekdaj domači hiši poiskati gostoljubje. Predstavljala sem si večer, ko postane nebo vijoličasto. Hiše so v temi, razen debelih lojenk, ki gorijo na pragovih ...

Ne glede na to, da je  bilo do predvečera še več kot pol dneva, so me sive skale in megla spomnile te podobe, ki sem si jo takrat napletla v glavi in je bila najverjetneje čisto drugačna. Počasi sva se vozila navzgor, mimo ruske kapelice, skozi zgodbo vojnih ujetnikov, onkraj skoraj brezbarvnih bakrenih bukev.  Tik pred vrhom sva se ozrla h goram. Vrhove je ovijala modra megla, ki je nikoli prej nisem videla. Nikoli tako intenzivno modre. Kaj se zgodi, ko se znajdeš v tej modrini? Bi tam res lahko bilo vse mogoče? Ko sva se ji pibližala in zapeljala vanjo je postala navadna, siva. Na drugi strani je bil čist in sončen dan. Bakrene bukve so žarele med temno zelenimi smrekami.


Zakaj Tauni? Zato, ker ima vedno tako nesramno lepe fotke. Zato!







Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Gotske refleksije

Imaginarium