I Hate Cleaning


I haven't been painting or drawing or anything in a couple of weeks now. It feels weird. M and I are still cleaning our apartment after the painters have left. It's hard to believe how much of everything infiltrated into our lives. I cleared up my studio space in the living room. The walls are whiter than the paper. The weather is almost unbearably hot. A couple of winters ago I decided to leave books with polar themes for the summer, however I never read them. When days get short, dark and cold, I start thinking about ice and the oblivion polar landscape brings. I have Terror by Dan Simmons and The Age of Lead by Margaret Atwood on my Polar TBR, and I just might reread The Terrors of Ice and Darkness by Christopf Ransmayr. But no. Instead I'm currently reading The Castle by Franz Kafka. The absurdity of the bureaucracy is so familiar it hurts. Apparently I'll have to leave ice and darkness to the winter. Luckily I don't have the same problem with painting. The colour blue stays. 


Caspar David Friedrich, The Sea of Ice (1823–24), Kunsthalle Hamburg.

*

Že več kot dva tedna ne slikam in ne rišem. Čudno je. Z M-jem še vedno pospravljava stanovanje po odhodu pleskarjev. Neverjetno koliko krame se nabere. Včeraj zvečer sem pospravila ateljejski del dnevne sobe. Stene so bolj bele kot papir, ki sem si ga pripravila. Vreme je skoraj nevzdržno vroče. Nekaj zim nazaj, sem se odločila, da bom knjige s polarno tematiko prihranila za poletje, čeprav jih potem nikoli ne berem. Ko dnevi postanejo kratki, temni in mrzli, začenjam razmišljati o ledu in pozabljenju, ki ga prinese polarna pokrajina. Na polarnem seznamu za branje imam Terror Dana Simmonsa in The Age of Lead Margaret Atwood in morda bi znova prebrala Grozote ledu in teme Christopha Ransmayrja. Ampak ne. Namesto tega berem Grad Franza Kafke. Absurdnost birokracije mi je tako znana, da boli. Očitno bom morala pustiti led in temo zimi. K sreči nimam istega problema pri slikanju. Modra ostaja.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več