My New Lamp and Other Strange Things


White was never my favourite colour. I never liked to wear white clothes, I hated white furniture and white walls. I thought white was harsh, a (non)colour to hurt the eyes. A couple of years ago we bought some white furniture and it doesn't look bad at all. Last weekend a couple of rather good wall paiters painted our walls white. The rooms look larger and white doesn't hurt the eyes. I don't know where I got that from. Yesterday I finished a book on monochrome, dealing in black and white monochrome in contemporary art. Among other things it says that white is often linked to purity, blindness, death, open mind, silence and void. White canvas is a void, like a poet's sheet of white paper. White can be understood as sort of a visible silence. To take things even further, I bought a white standing lamp to read or paint by. The light of a white lamp in connection with the previously unopened new book or a sheet of fresh watercolour paper is ... what ... Before I start reading a book I know nothing about my expectations can be limitless. A sheet of white watercolour paper is like the poet's blank paper, it's full of potential. In actuality it contains nothing, while in potentiality it contains everything.


*

Nikoli nisem bila posebno navdušena nad belo barvo. Nisem marala belih oblačil, niti belega pohištva ali belih sten. Zdelo se mi je, da je bela preostra, da bolijo oči, če človek gleda vanjo. Pred nekaj leti sva kupila nekaj kosov belega pohištva, ki sploh ne izgleda slabo. Prejšnji konec tedna sta nama dva odlična pleskarja prepleskala stene belo. Sobe so videti večje in nič ne bolijo oči. Ne vem kje sem to slišala. Včeraj sem končala z branjem knjige, ki obravnava monokrom v sodobni umetnosti. Ukvarja se s črnim in belim monokromom. Pravi, da so asociacije, ki nam jih najpogosteje vzbudi bela, čistost, slepota, smrt, odprtost, tišina in praznina. Belo platno je praznina, kot pesnikov bel list papirja. Belo lahko razumemo kot vidno tišino. Če stvari še dodatno zakompliciram, sem kupila belo stoječo luč, ob katero bom lahko brala ali slikala. Svetloba bele luči v povezavi z novo, še neodprto knjigo ali svežo polo papirja za akvarel je ... kaj ... Preden začnem brati knjigo, o kateri ničesar ne vem, so lahko moja pričakovanja neskončna. Pola belega akvarelnega papirja je kot pesnikov bel list papirja, poln možnosti. V dejanskosti ne vsebuje ničesar, v območju potencialnosti a vse.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več