Lucifer, akvarel, severni pol in hotel Metropol


Baje, da prihaja Lucifer. Tako pravijo italijanski vremenoslovci. Tudi moj ponudnik za vreme trdi, da bo od jutri dalje cele tri dni 37 stopinj. Ni mi do tega, da bi hodila v to vročino, čeprav malo svežega zraka, ne glede na temperaturo, tudi ne škodi. Ne vem, trenutno zmaguje statičnost. Dopust se že čuti, le da so letos v službi vsi podivjali in bi radi vse in po možnosti takoj. Kam je šla poletna ležernost tudi ne vem. 

14. avgusta grem v Novi Bečej na Tisko akademijo akvarelov. Zadnjič sem bila tam pred tremi leti, ko sem kot popoln outsider prijadrala na kolonijo, kjer se slika izključno čisti akvarel. Tokrat sem pripravljena. Tudi moj akvarelni guru S bo tam. Pa še poletna panonska vročina in gost cigaretni dim, ki spominja na zakotne kafane iz sedemdesetih let. Tako pravijo tisti, ki se jih spominjajo. S že vseskozi trdi, da sem najebala. Bolj ko se približuje 14. avgust, bolj se mi zdi, da ima prav. 

Delam si utvare, da se bo Lucifer manj škodoželjno režal, če prižgem ventilator in berem knjige z modrimi platnicami. Tokrat Odkritje počasnosti Stena Nadolnyja, ki opisuje življenje Johna Franklina. Ja, tistega Johna Franklina, ki je šel na severni pol in tam ostal na veke vekov. Menda je bil silno počasen človek. Tudi knjiga je tako napisana: dogajanje je počasno, opisi so počasni ... kar Franklina vleče na severni pol je neke vrste umestitev njegove počasnosti v kontekst,  to, da "tam, kjer sonce poleti ne zaide, obstaja dvoje: odprto morje in čas brez ur in dnevov." Tam je dežela, ki je čas ne preganja, popolna tišina, absolutna brezčasnost in led, ki počne kar hoče. 

Kakor koli že, tu sonce zahaja, vsak dan nekoliko prej. Ne spi se mi. Raje v temi poslušam zvočne knjige. Pripovedovalec mi v britanski angleščini bere o grofu Aleksandru Iliču Rostovu, ki je v hišnem priporu v moskovskem hotelu Metropol. Trenutno mu ni hudega, navadil se je na svoj zmanjšani svet, ne vem pa kaj se mu mora zgoditi, da si bo premislil. Nekaj gotovo bo. Rada si sama predstavljam kraje, kjer se dogajajo zgodbe, zato verjetno ne maram pretirano gledati filmov. Zlahka so predstavljam grofa kako hodi po stopnicah, do šestega nadstropja in svoje miniaturne sobe, kjer so nekoč stanovali služabniki. Samo malo više je streha, kamor je hišnik postavil panje. Z grofom degustirata med in ugotavljata kaj trenutno cveti.

Hm, čebele bi znale biti zanimive v akvarelu.

vir: https://www.worldhotels.com/hotel/metropol-moscow-hotel

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več