Lucifer, akvarel, severni pol in hotel Metropol


Baje, da prihaja Lucifer. Tako pravijo italijanski vremenoslovci. Tudi moj ponudnik za vreme trdi, da bo od jutri dalje cele tri dni 37 stopinj. Ni mi do tega, da bi hodila v to vročino, čeprav malo svežega zraka, ne glede na temperaturo, tudi ne škodi. Ne vem, trenutno zmaguje statičnost. Dopust se že čuti, le da so letos v službi vsi podivjali in bi radi vse in po možnosti takoj. Kam je šla poletna ležernost tudi ne vem. 

14. avgusta grem v Novi Bečej na Tisko akademijo akvarelov. Zadnjič sem bila tam pred tremi leti, ko sem kot popoln outsider prijadrala na kolonijo, kjer se slika izključno čisti akvarel. Tokrat sem pripravljena. Tudi moj akvarelni guru S bo tam. Pa še poletna panonska vročina in gost cigaretni dim, ki spominja na zakotne kafane iz sedemdesetih let. Tako pravijo tisti, ki se jih spominjajo. S že vseskozi trdi, da sem najebala. Bolj ko se približuje 14. avgust, bolj se mi zdi, da ima prav. 

Delam si utvare, da se bo Lucifer manj škodoželjno režal, če prižgem ventilator in berem knjige z modrimi platnicami. Tokrat Odkritje počasnosti Stena Nadolnyja, ki opisuje življenje Johna Franklina. Ja, tistega Johna Franklina, ki je šel na severni pol in tam ostal na veke vekov. Menda je bil silno počasen človek. Tudi knjiga je tako napisana: dogajanje je počasno, opisi so počasni ... kar Franklina vleče na severni pol je neke vrste umestitev njegove počasnosti v kontekst,  to, da "tam, kjer sonce poleti ne zaide, obstaja dvoje: odprto morje in čas brez ur in dnevov." Tam je dežela, ki je čas ne preganja, popolna tišina, absolutna brezčasnost in led, ki počne kar hoče. 

Kakor koli že, tu sonce zahaja, vsak dan nekoliko prej. Ne spi se mi. Raje v temi poslušam zvočne knjige. Pripovedovalec mi v britanski angleščini bere o grofu Aleksandru Iliču Rostovu, ki je v hišnem priporu v moskovskem hotelu Metropol. Trenutno mu ni hudega, navadil se je na svoj zmanjšani svet, ne vem pa kaj se mu mora zgoditi, da si bo premislil. Nekaj gotovo bo. Rada si sama predstavljam kraje, kjer se dogajajo zgodbe, zato verjetno ne maram pretirano gledati filmov. Zlahka so predstavljam grofa kako hodi po stopnicah, do šestega nadstropja in svoje miniaturne sobe, kjer so nekoč stanovali služabniki. Samo malo više je streha, kamor je hišnik postavil panje. Z grofom degustirata med in ugotavljata kaj trenutno cveti.

Hm, čebele bi znale biti zanimive v akvarelu.

vir: https://www.worldhotels.com/hotel/metropol-moscow-hotel

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Gotske refleksije

La Biennale di Venezia - Viva Arte Viva