Lepopisana

Ni ga čez dober jamr, sem slišala pred časom. Mhm, res je, če se zadeve lotiš na pravi način, prav terapevtsko odleže. In potem katarzično sedimo na virtualni mehki sedežni in se z rokami, sklenjenimi na trebuhu (na primer) olajšano smehljamo. Do kdaj? Med vožnjo z avtobusom rada prav voajersko opazujem ljudi, pri čemer se trudim, da tega ne bi opazili. Všeč so mi avtobusi, ki so prelepljeni z reklamo, tudi čez okna, ki potem v večernih urah, ko se stemni, bolj ali manj uspešno igrajo vlogo ogledala. Oni dan sem opazovala dekle, ki je prijatelju reklo nekaj kot: samo pojamrati hočem, ni mi treba reševati situacije. Rekel je samo: aha. Očitno je bil seznanjen z različnimi vzorci razmišljanja. Ja, res paše pojamrati … pomaga ne, zaleže pa. Na kratek rok. Kaj pa na dolgi? Na predavanjih iz politične ekonomije je profesor J M rekel nekaj kot: na dolgi rok pa itak vsi umremo. Khm. Če se ne bo zgodila vsesplošna katastrofa tipa »… in zemljo je razneslo …«, bo kdo preživel. Gotovo pa bo pre

Skozi gozd je tekla makadamska cesta, ki je dajala videz zapuščenosti. Z obeh strani so se nad cesto sklanjala drevesa, ovita v meglo, ki se je v plasteh različne gostote počasi plazila med njimi. Nagonsko se je nagnila bližje k volanu, kot da bi mislila, da bo zaradi tega bolje videla skozi belino. Veje dreves so se tu in tam dotikale vetrobranskega stekla. Napredovala je počasi, čeprav poti ni poznala je vedela, da so vse gozdne ceste med seboj podobne. Brez opozorila lahko zavije levo ali desno ali pa ji zapre pot bog ve kdaj padlo drevo … Nenadoma je zavrla in trdno zaprla oči. Pod drevesom ob poti je videla moškega v dolgem plašču, s krono iz hrastovih vej na glavi. Onkraj stekla je gledal naravnost vanjo. Na levem licu je imel vtetoviran preplet hrastovih listov. »Saj je samo megla,« si je rekla, ko je odprla oči in pod drevesom ni bilo nikogar. Speljala je in se zavedla zvoka kamenja pod kolesi. Drevesa so se še naprej izgubljala v megli. Dlje ko so bila, manj so bila vidna. Ni

Zadnjič sem brala, da vinilke spet prihajajo v modo. Strokovnjaki so ugotovili, da je na njih zvok celo bolje posnet kot na cedejkah, da ni tako oglat (kar koli že to pomeni). Glede na to, da se na zadevo ne spoznam, se ne bom poglabljala vanjo, verjela bom strokovnjakom. Spomnim se plošč, ki so jih imeli moji starši, ko sem bila majhna. A-jeve in moje so bile praviloma barvne: modre, rdeče, ena je bila celo rumena. Kekčeva pesem je bila na modri, taki svetli, skozi katero je presevala svetloba, če si želel pogledati skoznjo. Črne so bile »taresne«: klasika in Titovi govori pa Beatli na primer. Spomnim se ene izmed njih, ki mi je bila všeč. Jasno, črne, na sredini je imela rdeče pobarvan papirnati krog, na katerem je pisalo kaj je na njej. Na eni strani je bila La Paloma, na drugi pa Bésame mucho. Tale Bésame mucho, me je kasneje precej vznemirjal, čeprav nisem vedela o čem poje hrapavi seksi ženski glas. Poleg tega pa se, bog ve zakaj, tega nikomur nisem upala priznati, kaj šele vpr

Morda bi morala uporabiti besedo orodje, glede na to, da nisem posebno militantne vrste človek. Morda pa tudi ne … če se pero primerja z mečem, se lahko čopič s čim drugim. Ko sem nekoč kupovala čopič za ne spomnim se več kaj, sem bila sama sebi podobna nekomu, ki izbira orožje. Vedno si vzamem čas, dotaknem se konice in jo rahlo upognem, da vidim kako prožna je. Čopič mora biti prožen, da skoči v prvotno lego, potem ko ga dvignem s papirja. Proizvajalec me načeloma ne zanima, čeprav sem s časoma ugotovila, da je modro odšteti kak novec več, da imam dalj časa mir. Na čopiče iz dlake iz repa sibirske kune bom še malo počakala, da postanem velika in bogata (khm, no ja … če me ne bo prej za trenutek zapustila racionalnost, kar je precej verjetno). Soba … khm, miza z orožjem. Že nekaj časa razmišljam, da bi pisala še s čim drugim kot s peresom. Poskusila sem že s kredo, deščico, flomastrom … katero koli stvarjo, ki s »konico« vsaj od daleč spominja na konico peresa. Čopič je mehak (ne gle