Temno noč prekolnem

Ni ga čez dober jamr, sem slišala pred časom. Mhm, res je, če se zadeve lotiš na pravi način, prav terapevtsko odleže. In potem katarzično sedimo na virtualni mehki sedežni in se z rokami, sklenjenimi na trebuhu (na primer) olajšano smehljamo. Do kdaj?

Med vožnjo z avtobusom rada prav voajersko opazujem ljudi, pri čemer se trudim, da tega ne bi opazili. Všeč so mi avtobusi, ki so prelepljeni z reklamo, tudi čez okna, ki potem v večernih urah, ko se stemni, bolj ali manj uspešno igrajo vlogo ogledala. Oni dan sem opazovala dekle, ki je prijatelju reklo nekaj kot: samo pojamrati hočem, ni mi treba reševati situacije. Rekel je samo: aha. Očitno je bil seznanjen z različnimi vzorci razmišljanja.

Ja, res paše pojamrati … pomaga ne, zaleže pa. Na kratek rok. Kaj pa na dolgi? Na predavanjih iz politične ekonomije je profesor J M rekel nekaj kot: na dolgi rok pa itak vsi umremo. Khm. Če se ne bo zgodila vsesplošna katastrofa tipa »… in zemljo je razneslo …«, bo kdo preživel. Gotovo pa bo preživel problem, zaradi katerega kdaj pa kdaj pojamramo. So trdoživi … problemi, namreč. In ne rešujemo jih samo zase.

P.S.: Z leti skušam ukiniti fraze kot so »ne da se« ali »saj ničesar ne moremo«. Lahko mislim in lahko povem kaj mislim.