Orožje - čopič

Morda bi morala uporabiti besedo orodje, glede na to, da nisem posebno militantne vrste človek. Morda pa tudi ne … če se pero primerja z mečem, se lahko čopič s čim drugim. Ko sem nekoč kupovala čopič za ne spomnim se več kaj, sem bila sama sebi podobna nekomu, ki izbira orožje. Vedno si vzamem čas, dotaknem se konice in jo rahlo upognem, da vidim kako prožna je. Čopič mora biti prožen, da skoči v prvotno lego, potem ko ga dvignem s papirja. Proizvajalec me načeloma ne zanima, čeprav sem s časoma ugotovila, da je modro odšteti kak novec več, da imam dalj časa mir. Na čopiče iz dlake iz repa sibirske kune bom še malo počakala, da postanem velika in bogata (khm, no ja … če me ne bo prej za trenutek zapustila racionalnost, kar je precej verjetno).

Soba … khm, miza z orožjem.

Že nekaj časa razmišljam, da bi pisala še s čim drugim kot s peresom. Poskusila sem že s kredo, deščico, flomastrom … katero koli stvarjo, ki s »konico« vsaj od daleč spominja na konico peresa. Čopič je mehak (ne glede na to kako trd je, nikoli toliko kot kovinska konica peresa), pisanje z njim je drugačno. Poskusila sem že večkrat pa se mi je zdelo čudno … da o rezultatih niti ne govorim, hm, pišem. Kako za vraga dobim tanko črto s tem čudom? No, potem sem si vzela čas in pobarala tisti strašni virtualni stroj, ki bojda vse ve. Dolgo časa sem se prebijala skozi zadetke na temo kitajske kaligrafije, ki mi je sicer zelo všeč, vendar je težava v tem, da ne znam kitajsko in ne vem kaj vse tiste čudovite pismenke pomenijo. Slepo prepisovanje pa … »Not in my line,« kot bi rekel Vronski, vendar o njem kdaj drugič.

Mit o vsevednosti mogočnih virtualnih možganov se je izkazal za potrjenega, ko sem odkrila zakladnico posnetkov, na katerih roke držijo ploščate čopiče in jih vlečejo po papirju. Ob tem pa bog ve čigav glas komentira njihovo početje. Ravno tam se mi je razkrila srž problema: v držanju. Čopič se drži drugače kot pero. Poleg tega pisanje s čopičem ni pleskanje ograje. Ti, šment, pomislim in vse razložim M-ju. Izkaže se, da je to vedel. Še preden zaključim z razlago, mi ponudi pravilen odgovor. Možen nauk zgodbe: preveč se zanašamo na virtualne možgane. Uporabimo kdaj tudi svoje … lepo je.