Ich liebe dich
Skozi gozd je tekla makadamska cesta, ki je dajala videz zapuščenosti. Z obeh strani so se nad cesto sklanjala drevesa, ovita v meglo, ki se je v plasteh različne gostote počasi plazila med njimi. Nagonsko se je nagnila bližje k volanu, kot da bi mislila, da bo zaradi tega bolje videla skozi belino. Veje dreves so se tu in tam dotikale vetrobranskega stekla. Napredovala je počasi, čeprav poti ni poznala je vedela, da so vse gozdne ceste med seboj podobne. Brez opozorila lahko zavije levo ali desno ali pa ji zapre pot bog ve kdaj padlo drevo …
Nenadoma je zavrla in trdno zaprla oči. Pod drevesom ob poti je videla moškega v dolgem plašču, s krono iz hrastovih vej na glavi. Onkraj stekla je gledal naravnost vanjo. Na levem licu je imel vtetoviran preplet hrastovih listov.
»Saj je samo megla,« si je rekla, ko je odprla oči in pod drevesom ni bilo nikogar. Speljala je in se zavedla zvoka kamenja pod kolesi. Drevesa so se še naprej izgubljala v megli. Dlje ko so bila, manj so bila vidna. Niso bila zelena, bila so modrikasta in siva.
»Komm, geh mit mir!« jo je vabil hrapav šepet. »Manch bunte Blumen sind an dem Strand.«(1)
»Pomiri se,« si je rekla na glas in se hkrati spraševala od kod tiha obljuba. »Le mirno … samo veter šumi skozi suho listje.« Z vlažnimi dlanmi se je oklenila volana.
»Willst du mit mir gehen?«(2) je ponovno zaslišala skozi megleni zrak. Zelene oči so se zasvetile izpod hrastove krone. Z dna želodca ji je vstal strah.
Potem tišina. Samo njeno hitro dihanje in bitje srca v ušesih. »Nič ni, nikogar ni, vrbe so sive v megli,« si je rekla, vendar se ni več prepričala. S široko razprtimi očmi je strmela v megleno tišino.
»Ich liebe dich, mich reizt deine schöne Gestalt,« je rekel hrapavo, tokrat jasno stoječ pod drevesom. »Und bist du nicht willig, so brauch ich Gewalt.«(3) Njegov pogled jo je zabolel. Čutila ga je kot rano na telesu.
V zadnjem trenutku je obrnila volan na levo, vendar ne dovolj hitro, da se ne bi mogla izogniti drevesu, ki je deloma zapiralo pot. Bolečina je bila oglušujoča. Nenadoma ni več čutila ničesar, belina ji je zastrla oči, čez katere so se počasi spustile veke. Megla jo je ovila vase in jo oropala vsega.
Počasi je stopala skozi podrastje do mesta, kjer je s hrastovo krono na glavi stal pod drevesom. Na ustnicah mu je lebdel nasmeh, ki je ublažil vtis tetoviranega hrastovega prepleta na licu. Iz njegovih rok je sprejela šopek močvirskih zvončnic in stopila z njim skozi meglo. Vlažno grmičevje jo je oplazilo po nogah.
Makadamska cesta je dajala videz zapuščenosti. Z obeh strani so se nad cesto sklanjala drevesa, ovita v meglo, ki se je v plasteh različne gostote počasi plazila med njimi. Med suhim listjem je zavel veter.
Ich liebe dich.
Komentarji
Objavite komentar