Bésame mucho

Zadnjič sem brala, da vinilke spet prihajajo v modo. Strokovnjaki so ugotovili, da je na njih zvok celo bolje posnet kot na cedejkah, da ni tako oglat (kar koli že to pomeni). Glede na to, da se na zadevo ne spoznam, se ne bom poglabljala vanjo, verjela bom strokovnjakom. Spomnim se plošč, ki so jih imeli moji starši, ko sem bila majhna. A-jeve in moje so bile praviloma barvne: modre, rdeče, ena je bila celo rumena. Kekčeva pesem je bila na modri, taki svetli, skozi katero je presevala svetloba, če si želel pogledati skoznjo. Črne so bile »taresne«: klasika in Titovi govori pa Beatli na primer. Spomnim se ene izmed njih, ki mi je bila všeč. Jasno, črne, na sredini je imela rdeče pobarvan papirnati krog, na katerem je pisalo kaj je na njej. Na eni strani je bila La Paloma, na drugi pa Bésame mucho.

Tale Bésame mucho, me je kasneje precej vznemirjal, čeprav nisem vedela o čem poje hrapavi seksi ženski glas. Poleg tega pa se, bog ve zakaj, tega nikomur nisem upala priznati, kaj šele vprašati kaj naslov pomeni. Saj ne, da mi ne bi želeli povedati, gotovo bi. Morda sem si sama želela ustvariti občutek skrivnostnosti (to mi je še sedaj strašno všeč). Če sem si v glavi ponovila besamemučo je zvenelo skoraj prepovedano. Če bi želela sedaj okušati besedo, je sladka in temna, na ozadju hitro vozečih avtomobilov v pojemajočem januarskem popoldnevu.

Pesem je v tridesetih letih dvajsetega stoletja napisala Consuelo Velázquez, ko je bila stara petnajst let in je še nihče ni poljubil. Pisala je o nečem, kar je bilo v očeh v črno oblečenih starih tet nekega obdobja, greh. Greh, ja … nalepka, ki jo zalepimo tistemu, za kar hočemo, da se nihče ne dotika, obenem pa, hote ali nehote, damo zadevi zelo, zelo privlačen naboj. Kaj zavraga je v tem besamemuču? V tem primeru strast, v kombinaciji črne in rdeče akrilne barve, na podlagi iz odrabljenih škatel Ikeiinih omar.