Lepopisana

Rada imam karton … čisto preprosto. Všeč mi je njegova nedefinirana rjavkasto ne-vem-kaj-že barva in njegov vonj. Tiste valovite stvari, ki so med plastmi, so me fascinirale že ko sem bila majhna. Letos sva kupila omaro v švedski trgovini, ki ima med drugim dobro pivo z okusom arktične maline in ga samo jaz pijem. Drugih ne poznam, ki bi to počeli. Skratka, za omarami je ostala embalaža in tu se je radost šele začela. Vzela sem si čas, zavzela tla v predsobi in se lotila podrobnega pregledovanja. Potem sem odrezala kar je bilo uporabnega. Nekaterih stvari niti ni bilo treba rezati, ker jih sami dajejo med police, da se ne poškodujejo. Ponosno sem si ogledovala izplen in nisem mogla nehati z dlanjo okušati njegovo površino, podobno kot ljudje, ki kupujejo perzijske preproge ali zelo drago šantung svilo. Potem sem skrbno izbrala primerek za nadaljnjo uporabo in ga s papirnatim lepilnim trakom prilepila na risalno desko. Pravi nanos je bil akrilni grund, potem pa … akcija. Rada imam...

Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč...

»Ne pojem fada, fado poje mene.« Amália Rodrigues Na Portugalskem je melanholija, ki zapeče v očeh, sem na nekem mestu že napisala. Čuti se v dežnih kapljah, vonju oleandrov, v zraku, ki je ujet v starih cerkvah in samostanih, med listi starih knjig v univerzitetni knjižnici v Coimbri … … med zidovi praznih palač … V starih mestnih jedrih, ob cestah stojijo palače in večnadstropne stanovanjske stavbe, katerih pročelja so obložena s keramičnimi ploščicami. Stavbe molčijo in se vedno bolj poglabljajo vase. Okna so praviloma zaprta, ponekod z lesenimi naoknicami z notranje strani, drugod pa samo zastrta z razcapanimi zavesami, ki so videle že boljše čase. Tam, kjer so šipe razbite ali pa jih celo ni, se vidi zapuščena notranjost s pohištvom, tu in tam še vedno visi lestenec z razjedenih tramov, mnogo pa je samo še praznih, žalostnih lupin … s keramičnimi ploščicami. Večinoma so modre in rumene, lahko tudi drugih barv. Prikazujejo prizore iz zgodb ali v neskončnost ponavljajoče se v...

Strade son' cambiate. Faccie son' diverse. Era la mia città. Non la conosco più. La ora io sono solo un' estranea senza patria. (Chiara Ferraú, Sarah Brightman) Leta 2006 sem bila prvič v Firencah. Bilo je ravno za prvi maj, večina muzejev in galerij je bila zaprtih, gneča nepopisna, mi pa smo imeli na voljo samo eno milostno uro, v kateri nam pod nobenim pogojem ne bi uspelo priti v Palazzo Pitti, ki je bila edina odprta. Priznam, da sem bila jezna na vodičko, ki kao ne ve kdaj so muzeji zaprti. Spominjam se brezglavega, črednega sledenja vodički, kaotičnemu občutku, ko nisem vedela, kaj bi s tisto eno uro in globoko razočaranega sopotnika, ki si je želel videti cerkev San Miniato al Monte, nad Piazzalem Michelangelo. Tudi M, ki jo je že videl, je trdil, da je vredna ogleda. Zelo. Napako sva letos popravila. Odšla sva sama, z avtom, v družbi Micke, ki točno ve na katerem ovinku je treba kam zaviti. Nekaj dni po prvem maju je bilo vreme sončno in toplo, kar dokazuje mo...