Karton
Rada imam karton … čisto preprosto. Všeč mi je njegova nedefinirana rjavkasto ne-vem-kaj-že barva in njegov vonj. Tiste valovite stvari, ki so med plastmi, so me fascinirale že ko sem bila majhna. Letos sva kupila omaro v švedski trgovini, ki ima med drugim dobro pivo z okusom arktične maline in ga samo jaz pijem. Drugih ne poznam, ki bi to počeli. Skratka, za omarami je ostala embalaža in tu se je radost šele začela. Vzela sem si čas, zavzela tla v predsobi in se lotila podrobnega pregledovanja. Potem sem odrezala kar je bilo uporabnega. Nekaterih stvari niti ni bilo treba rezati, ker jih sami dajejo med police, da se ne poškodujejo. Ponosno sem si ogledovala izplen in nisem mogla nehati z dlanjo okušati njegovo površino, podobno kot ljudje, ki kupujejo perzijske preproge ali zelo drago šantung svilo.
Potem sem skrbno izbrala primerek za nadaljnjo uporabo in ga s papirnatim lepilnim trakom prilepila na risalno desko. Pravi nanos je bil akrilni grund, potem pa … akcija. Rada imam vijoličasto barvo. Vem, da je nasprotna rumena, ampak mi nekako ni šlo, da bi čez vijoličasto nanesla rumeno … ne vem, nekako … no ja … brez veze. Nekje imam kanto zlate barve, ki je sicer v kategoriji »housepaint« in se odločno odsvetuje za uporabo v slikarstvu, ker je formulirana tako, da zdrži največ deset let (upam si trditi, da karton sodi v isto kategorijo, do sedaj ga sicer še nihče ni omenil …). Nisem se ozirala na to … pa je šla v franže dediščina za zanamce. Plast, dve, tri in tako dalje. Rezultat je bil skoraj zgodovinsko razkošen. Potem še malo pisave in malo več vijoličastih krac in pack … khm abstrakcije. Za besedilo sem izbrala belo, z dodatkom oker rumene. Malce presvetla, morda, vendar mi je všeč, da se iz nekaterih zornih kotov sploh ne vidi. Igrala sem se z idejo, da sploh ne bi ničesar napisala, ker so mi bile vijoličaste besede in packe in krace čez njih prav všeč. Zaključni lak je še poglobil barve. Vidim, da se strici, ki predstavljajo barve ne izmišljujejo.
Komentarji
Objavite komentar