Albinonijev Adagio

Strade son' cambiate. Faccie son' diverse.
Era la mia città. Non la conosco più.
La ora io sono solo un' estranea senza patria.

(Chiara Ferraú, Sarah Brightman)

Leta 2006 sem bila prvič v Firencah. Bilo je ravno za prvi maj, večina muzejev in galerij je bila zaprtih, gneča nepopisna, mi pa smo imeli na voljo samo eno milostno uro, v kateri nam pod nobenim pogojem ne bi uspelo priti v Palazzo Pitti, ki je bila edina odprta. Priznam, da sem bila jezna na vodičko, ki kao ne ve kdaj so muzeji zaprti. Spominjam se brezglavega, črednega sledenja vodički, kaotičnemu občutku, ko nisem vedela, kaj bi s tisto eno uro in globoko razočaranega sopotnika, ki si je želel videti cerkev San Miniato al Monte, nad Piazzalem Michelangelo. Tudi M, ki jo je že videl, je trdil, da je vredna ogleda. Zelo.

Napako sva letos popravila. Odšla sva sama, z avtom, v družbi Micke, ki točno ve na katerem ovinku je treba kam zaviti. Nekaj dni po prvem maju je bilo vreme sončno in toplo, kar dokazuje moja opečena koža nad robom izreza majice. Nastanila sva se v stari vili, v kateri je bila v času kraljevine Italije švicarska ambasada in so jo kasneje spremenili v hotel. Ko odkleneš vhodna vrata sobe te čaka še tri vrste stopnic, preden prideš v spalnico. Takih kamnitih in ozkih, zaradi katerih je hoja s kovčkom lahko prav zabavna. Na koncu stopnic se gre naravnost v majhno spalnico, levo pa v prostor z mizico in udobnim foteljem. Od tam se gre naprej v kopalnico. Praktično, ni kaj.

Firence sva si ogledala v svojem tempu in tisto kar sva si midva želela. Od vrtov Boboli, do zbirk v Palazzu Pitti, poslikanih stropov v Palazzu Vechio, do razstave irisov, ki so simbol mesta. Seveda ni manjkal San Miniato al Monte, s prekrasnimi poslikanim lesenim stropom in razgled s kupole katedrale … in kraj na Piazzi della Signoria, kjer so na grmadi zažgali Girolama Savonarolo.

Poanta tega pisanja je pravzaprav nekje drugje. Od prvega obiska Firenc se spominjam še nečesa drugega. Spominjam se Adagia v g - molu Tomassa Albinonija, zame najbolj žalostne melodije kar jih je, ki jo je pred Palazzom Uffizi igral fant melanholičnega pogleda. Kadar koli sem pomislila na Firence, sem jo slišala v glavi. Živo sem si predstavljala Piazzo degli Uffizi, kjer veliki možje znanosti in umetnosti gledajo iz svojih sivih niš. V moji fantaziji ni nikjer nikogar … samo glasba. Obstaja besedilo zanjo, ki poje o spreminjanju in teku časa … in odtujenosti. S časom vse izgine, stvari se spreminjajo, pozabimo jih.

Rada imam muzeje, stare palače, tlakovane ceste, po katerih že stoletja hodijo ljudje. Velikokrat se sprašujem kdo je gledal skozi okna palač, kdo je hodil po Piazzi degli Uffizi ali kdo je kupoval zelenjavo na tržnici. Malo manj pogosto si skušam predstavljati kako bi bilo, če ne bi bilo nikogar. No, nikoli pravzaprav … razen, ko poslušam Albinonijev Adagio.