O Amor A Portugal

»Ne pojem fada, fado poje mene.«
Amália Rodrigues

Na Portugalskem je melanholija, ki zapeče v očeh, sem na nekem mestu že napisala. Čuti se v dežnih kapljah, vonju oleandrov, v zraku, ki je ujet v starih cerkvah in samostanih, med listi starih knjig v univerzitetni knjižnici v Coimbri …
… med zidovi praznih palač …
V starih mestnih jedrih, ob cestah stojijo palače in večnadstropne stanovanjske stavbe, katerih pročelja so obložena s keramičnimi ploščicami. Stavbe molčijo in se vedno bolj poglabljajo vase. Okna so praviloma zaprta, ponekod z lesenimi naoknicami z notranje strani, drugod pa samo zastrta z razcapanimi zavesami, ki so videle že boljše čase. Tam, kjer so šipe razbite ali pa jih celo ni, se vidi zapuščena notranjost s pohištvom, tu in tam še vedno visi lestenec z razjedenih tramov, mnogo pa je samo še praznih, žalostnih lupin … s keramičnimi ploščicami. Večinoma so modre in rumene, lahko tudi drugih barv. Prikazujejo prizore iz zgodb ali v neskončnost ponavljajoče se vzorce mavrskega izvora. Ponekod so ulice popolnoma prazne, brez stanovalcev, z grafiti, ki (poleg klasičnih) govorijo o delu, svobodi in ljubezni.


… v glasbi …
Lokal je prijetno temačen, pod prsti se čuti hrapava površina mize, odmev vonja zelo sladkega jajčnega kolača oranžne barve je edino kar je še ostalo od njega. Temnolaska, zavita v črn šal, ki navzdol razkriva z bleščicami posuto črno obleko z razporkom malo nad koleni, poje z močnim glasom melanholične barve. Poje glasno, brez mikrofona, njen obraz odraža besede, ki jih ne razumem. Kljub temu vem, o čem fadista poje. Fado je glasba, ki se je ne da razložiti, treba jo je občutiti. Nekje sem prebrala, da je fado šal, glas, kitara in močno občuteno čustvo. Izhaja iz prepričanja, da nas usoda obvladuje, da duša in srce nadvladata razum v tolikšni meri, da naša dejanja iz strasti in obupa povzročajo črno in sladko trpljenje. V tej glasbi je vedno saudade: hrepenenje po človeku, stvari ali časih, ki so minili.


Fado ni edina glasbena zvrst na Portugalskem, niso vse hiše prazne in zapuščene in melanholija ni edino čustvo, ki sem ga občutila. Zakaj pišem o praznih, zapuščenih hišah? Ker so me od nekdaj privlačile … kjer koli … ker si včasih domišljam, da imajo svoje življenje. Zakaj melanholija? Ker tako veliko pove.

P.S.
Vir: http://www.fado.com/
Na sliki: O Amor A Portugal: besedilo - Dulce Pontes


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom

Slika
Vincent van Gogh, Tihožitje s krompirjem, 1885, olje na platnu, 47 x 57 cm, Museum Boijmans-van Beuningen, Rotterdam (posojeno iz privatne zbirke) Verjetno imajo res prav tisti, ki pravijo, da ima vse svoj čas. Ta fraza mi nikoli ni bila posebno všeč, saj sem jo kot šolarka pogosto slišala. Tudi Van Gogh ima v moji glavi svoj čas. Nekoč sem ga poznala predvsem po Sončnicah in Zvezdni noči, po kakšnem avtoportretu in kratkih opisih v pregledih zgodovine umetnosti. Pa še nekaj je … stavek, ki se ga spomnim iz otroštva: to je tisti slikar, ki si je odrezal uho. Potem sem pred kakšnim mesecem prebrala knjigo ravno o tem: Van Gogh's Ear: The True Story, avtorice Bernadette Murphy. Knjiga ne govori samo o okoliščinah, ki so privedle do epizode z ušesom, ampak tudi o njegovem življenju, delu in pogledu na svet. Knjiga mi je Van Gogha približala kot človeka. Nehal je biti samo oddaljena figura iz knjig o zgodovini umetnosti, ki načeloma ne povedo prav veliko. Dodatno navdušenje j
Preberite več

What’s In A Name 2016

Slika
I 've never taken part in a reading challenge before. When I stumbled upon What's In a Name, I decided to give it a try. Here it goes:   The basics The challenge runs from January to December. During this time you choose a book to read from each of the following categories (examples of books you could choose are in brackets – I’ve included some from other languages, and translations most definitely count!): A country (try not to use ‘Africa’!) Suggestions: Daphne Du Maurier’s Jamaica Inn, Xiaolu Guo’s I Am China, Martin Wagner’s Deutschland) An item of clothing (Su Dharmapala’s Saree, Ann Brashare’s The Sisterhood Of The Traveling Pants, Javier Moro’s El Sari Rojo; Pierre Lemaitre’s Vestido De Novia) An item of furniture (Marghanita Laski’s The Victorian Chaise-Longue; C S Lewis’s The Silver Chair; Goslash;hril Gabrielsen’s The Looking-Glass Sisters) A profession (Adriana Trigiani’s The Shoemaker’s Wife; Mikhail Elizarov’s The Librarian) A month of the year (El
Preberite več