O Amor A Portugal

»Ne pojem fada, fado poje mene.«
Amália Rodrigues

Na Portugalskem je melanholija, ki zapeče v očeh, sem na nekem mestu že napisala. Čuti se v dežnih kapljah, vonju oleandrov, v zraku, ki je ujet v starih cerkvah in samostanih, med listi starih knjig v univerzitetni knjižnici v Coimbri …
… med zidovi praznih palač …
V starih mestnih jedrih, ob cestah stojijo palače in večnadstropne stanovanjske stavbe, katerih pročelja so obložena s keramičnimi ploščicami. Stavbe molčijo in se vedno bolj poglabljajo vase. Okna so praviloma zaprta, ponekod z lesenimi naoknicami z notranje strani, drugod pa samo zastrta z razcapanimi zavesami, ki so videle že boljše čase. Tam, kjer so šipe razbite ali pa jih celo ni, se vidi zapuščena notranjost s pohištvom, tu in tam še vedno visi lestenec z razjedenih tramov, mnogo pa je samo še praznih, žalostnih lupin … s keramičnimi ploščicami. Večinoma so modre in rumene, lahko tudi drugih barv. Prikazujejo prizore iz zgodb ali v neskončnost ponavljajoče se vzorce mavrskega izvora. Ponekod so ulice popolnoma prazne, brez stanovalcev, z grafiti, ki (poleg klasičnih) govorijo o delu, svobodi in ljubezni.


… v glasbi …
Lokal je prijetno temačen, pod prsti se čuti hrapava površina mize, odmev vonja zelo sladkega jajčnega kolača oranžne barve je edino kar je še ostalo od njega. Temnolaska, zavita v črn šal, ki navzdol razkriva z bleščicami posuto črno obleko z razporkom malo nad koleni, poje z močnim glasom melanholične barve. Poje glasno, brez mikrofona, njen obraz odraža besede, ki jih ne razumem. Kljub temu vem, o čem fadista poje. Fado je glasba, ki se je ne da razložiti, treba jo je občutiti. Nekje sem prebrala, da je fado šal, glas, kitara in močno občuteno čustvo. Izhaja iz prepričanja, da nas usoda obvladuje, da duša in srce nadvladata razum v tolikšni meri, da naša dejanja iz strasti in obupa povzročajo črno in sladko trpljenje. V tej glasbi je vedno saudade: hrepenenje po človeku, stvari ali časih, ki so minili.


Fado ni edina glasbena zvrst na Portugalskem, niso vse hiše prazne in zapuščene in melanholija ni edino čustvo, ki sem ga občutila. Zakaj pišem o praznih, zapuščenih hišah? Ker so me od nekdaj privlačile … kjer koli … ker si včasih domišljam, da imajo svoje življenje. Zakaj melanholija? Ker tako veliko pove.

P.S.
Vir: http://www.fado.com/
Na sliki: O Amor A Portugal: besedilo - Dulce Pontes


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več