Lepopisana

Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f

Nič ni bolj abstraktno kot resničnost. Giorgio Morandi Moja tihožitja so skoraj vedno monokromatska, v odtenkih ene barve. V začetku to ni moj namen. V resnici me bolj zanimajo razpoloženja in čustva kot pa predmeti, ki jih z občutno dozo kompliciranja razporejam in prerazporejam, dokler nisem zadovoljna. V oktobru in novembru je bil na spletni strani, ki jo tu in tam obiščem, v ospredju Giorgio Morandi. Projekt meseca je bilo tihožitje v njegovem slogu. Všeč so mi njegove kredaste barve in občutek miru, ki ga vzbujajo … in natlačenost predmetov, ki jih je menda tedne dolgo skrbno zbiral in postavljal v različne kombinacije, preden je začel z delom. Nenehno je slikal iste vaze, vrče in steklenice, vsakokrat v različnih postavitvah. Njegova tihožitja so preprosta, čeprav je v njih hkrati nekaj, kar me premakne. Namenoma je omejil izbiro predmetov na vsakdanje steklenice, vaze in posode, ki se lahko najdejo v vsakem gospodinjstvu. Depersonaliziral jih je na način, da jim je snel nal

Ko sem bila majhna in smo letovali … ne vem več ali je bila Fažana ali Rovinj … sva se z A-jem v vodi igrala z neko malo svetlolaso Nemko. Res sem bila majhna, spomnim se, da so mi montirali modro rumene rokavčke. Ne spomnim se več kako ji je bilo ime, če sem sploh kdaj vedela. Včasih niti ni pomembno. Vsi trije smo sedeli v plitki vodi, v trikotniku in se popolnoma razumeli med seboj, čeprav midva nisva govorila nemško, kot tudi ona ne slovensko. Korak ali dva zunaj trikotnika je počepnil moj oče. Iz vode je dvignil kamen in rekel: »Stein,« in potem še »kamen.« Mislim, da je bila beseda Stein prva in dolgo časa edina nemška beseda, ki sem se je naučila. Merlinka trdi, da so diamanti dekletovi najboljši prijatelji. Iskreno povedano ne razumem zakaj … so popolnoma brezbarvni. OK, no, lepo se svetijo (mnja) in namenoma bom spregledala njihovo vrednost … pardon, ceno. Če že, so mi bolj všeč rubini, granati ali akvamarini …ali ametisti, tigrova očesa ali turkizi. Nekoč sem brala zgodbo, k

Obožujem knjižne sejme … kakršne koli sejme s knjigami. Včasih kaj kupim, drugič spet ne, dovolj je, da gledam in vdihujem vonj po papirju. Sprehajam se in opazujem, se kakšne knjige dotaknem, jo odprem in preberem naključni odlomek, da vidim kakšen okus ima. Ne maram vsiljivih prodajalcev, ki mi hočejo na vsak način pomagati pa čeprav sem jim že nekajkrat zatrdila, da se znajdem. Rada imam mir. Verjetno podobno kot pri hrani, ljubezni ali razmišljanju. Letos sem šla po nekaj letih spet na Frankfurt po Frankfurtu. Na prste se mi je zalepila mala knjižica z japonskimi haikuji. Ravno tistega dne sem jih iskala pa spletu pa mi nobena stran ni bila všeč. Brez pravega razloga, pravzaprav, verjetno smo zato, ker je knjižica že čakala name. Do današnjega dne je še nisem prebrala v celoti. Namenoma zavlačujem in vsak dan izberem kak haiku … tako naključno, kot bi izbirala dnevne inspiracije. Obožujem trenutek, ki je zamrznjen v treh kratkih vrsticah. Haiku za danes: I go out alone t o visi

Zadnje čase nenehno poslušam o reorganizaciji pa razdruževanju, združevanju, ukinitvi in podobnih posegih, ki pravzaprav, ko potegnem črto, popolnoma nič ne pomenijo. Kljub temu ne morem, da ne bi razmišljala o tem. Glede na to, da sem k peresu dodala še čopič, svinčnik, barvice in na novo kupljene rdeče krede (nekateri podkupujemo sami sebe), čutim potrebo po reorganizaciji strani. Morda bi dodala vsaj še eno podstran. No, za zdaj samo eno. Dodajanje je še v fazi tuširanja možganov (zadnje čase se uporablja izraz thought shower … brain storm je bojda politično nekorekten, ker je povezan z epileptičnimi napadi). Skratka, moj arzenal se je povečal. No, saj je vedno bil tak, le da nisem vsega vključevala v virtualni prostor.