Kamen na kamen … dva kamna

Ko sem bila majhna in smo letovali … ne vem več ali je bila Fažana ali Rovinj … sva se z A-jem v vodi igrala z neko malo svetlolaso Nemko. Res sem bila majhna, spomnim se, da so mi montirali modro rumene rokavčke. Ne spomnim se več kako ji je bilo ime, če sem sploh kdaj vedela. Včasih niti ni pomembno. Vsi trije smo sedeli v plitki vodi, v trikotniku in se popolnoma razumeli med seboj, čeprav midva nisva govorila nemško, kot tudi ona ne slovensko. Korak ali dva zunaj trikotnika je počepnil moj oče. Iz vode je dvignil kamen in rekel: »Stein,« in potem še »kamen.« Mislim, da je bila beseda Stein prva in dolgo časa edina nemška beseda, ki sem se je naučila.

Merlinka trdi, da so diamanti dekletovi najboljši prijatelji. Iskreno povedano ne razumem zakaj … so popolnoma brezbarvni. OK, no, lepo se svetijo (mnja) in namenoma bom spregledala njihovo vrednost … pardon, ceno. Če že, so mi bolj všeč rubini, granati ali akvamarini …ali ametisti, tigrova očesa ali turkizi. Nekoč sem brala zgodbo, ki se je dogajala na arheološkem najdišču nekje v srednji Ameriki, med arheologi, naveličanimi prahu, vročine in komarjev. Prepletala se je z zgodbo iz preteklosti, ko so ruševine iz arheološkega najdišča še obstajale kot mesto. Tam, na straneh zgodbe, so bili turkizi v vsaki drugi vrstici. Imeli so jih v nakitu, obrednih nožih, žrtvenikih, vsakdanjih predmetih … in v zobeh.

Ljubim kamne vseh vrst. Tiste, ki jih morje odloži na plažo ali tiste, ki jih reke nosijo s seboj. Enobarvne, večbarvne, hrapave ali zglajene, da njihova površina spominja na polakirano. Posebej zanimive so črepinje, ki jih morje razje in zmatira do nerazpoznavnosti. Ja, tudi steklo imam neznansko rada.

Ta dva sta s plaže v Pargi, kjer sva bila z M-jem pred nekaj leti. Nisem bila edina nabiralka, tudi drugim so se zdeli ploščati, črni in gladki kamni vredni zbiranja.