Istarski cukarini

Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole:

»Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret …

Sestavine:

500 g ostre moke

150 g sladkorja

150 g masla

1/2 vrečke pecilnega praška

2 jajci

1 vaniljev sladkor

malo soli

žganje in kristalni sladkor

Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam flajš mašino ali kaj podobnega, toliko bolje) in jih polagamo na pekač. Pečemo pri 180 stopinjah, 15 do 20 minut. Še vroče namakamo v žganje in takoj nato v kristalni sladkor.

V originalu je mišljena loza, vendar lahko uporabimo katero koli žganje. Pri mojih piškotih pride prav taščina slivovka iz leta 1999, iz goriškega slivorodnega okoliša, danes žal že pokojnih dreves (slava jim). Z leti se je ravno prav zmehčala, da ima lep okus, na piškotih pa dolgo ostane njen nostalgičen vonj. Steklenica je prašna in plemenito plesniva, česar pa ne gre odstranjevati, ne?

 
P.S.: vir: http://www.coolinarika.com/recept/istarski-cukarini/