Lepopisana

… na preplet vej, pomladni zrak, jutranji ščebet ptic, na zeleno ogrinjalo dekleta z dolgo kito, na vsak udarec jelenovega kopita ob mlado travo, na široko odprte oči rdečih mušnic, in vabeče roke komaj ozelenelih vej, na tiho tiktakanje, ki ga nihče ne posluša, na sveže noči in svetla jutra, na obljubo toplote, sončne žarke, na končno daljše dneve in pomladni kres, na prebujene živali in žejne cvetove …   … pišem tvoje ime …

Ils marchent devant moi, ces Yeux pleins de lumières, Qu'un Ange très savant a sans doute aimantés Ils marchent, ces divins frères qui sont mes frères, Secouant dans mes yeux leurs feux diamantés. Me sauvant de tout piège et de tout péché grave, Ils conduisent mes pas dans la route du Beau Ils sont mes serviteurs et je suis leur esclave Tout mon être obéit à ce vivant flambeau. Charmants Yeux, vous brillez de la clarté mystique Qu'ont les cierges brûlant en plein jour; le soleil Rougit, mais n'éteint pas leur flamme fantastique; Ils célèbrent la Mort, vous chantez le Réveil Vous marchez en chantant le réveil de mon âme, Astres dont nul soleil ne peut flétrir la flamme! — Charles Baudelaire

Moj profesor pravi, da so moje črke ženske in da spominjajo na anatomijo. Hm, no ja, morda … ma, ja OK, prav ima. My professor once said that my letters seem female and remind him of anatomy. Hm, he just might … OK, he's right. 

Kako spraviti šest stilov na isto podlago, ne da bi se tepli med seboj?  Odgovor: škatla. * How to present same object paited in six different styles in a same work? Answer: paint them on a box.   

Črka sama po sebi nima pomena, razen, če jo z drugimi združimo v besedo, ki jo postavimo v določen kontekst. Črke, razmetane po platnu, pisane v vseh štirih smereh ne povedo ničesar o besedah, iz katerih izhajajo. Slika je nastala ob poslušanju glasbe, pesmi s čustvenimi in družbeno angažiranimi besedili, ki jih je pel Ronnie Drew, nekdanji član skupine The Dubliners. Črke so elementi besed, ki tvorijo besedila pesmi. Po svoje na tak način ustrezajo Marinettijevim osvobojenim besedam, s tem, da so črke osvobojene pomena, ki ga nosijo združene v besede. Namesto hrupa, ki ga je Marinetti dosegel s staccato nizanjem besed, je tu tišina.  Izločene črke so navidezno osvobojene. Če jim odvzamemo sposobnost tvoriti besede, ki jim dajejo možnost sodelovanja v pomenu, jih v resnici nismo osvobodili. Samo izpraznili in odtujili smo jih od samih sebe. Kot odmev Munchovega krika, z rdečo barvo poudarjene tesnobe, strahu in zaskrbljenosti spričo smeri v katero gremo. Rezultat – naše živ

na odpadlo listje, na preplet vej, na jesenski zrak pišem tvoje ime ... I write your name ... still ... always ...

What is a letter? Is it an object, in itself devoid of meaning? Or isn’t it … These are full of meaning, full of tangible reality, hiding beneath a golden veil … A day will come … A M V   R Kaj je črka? Predmet sam po sebi brez pomena? Morda pa ne … Te imajo pomen, polne so oprijemljive resničnosti, ki se skriva pod zlato tančico … Pride dan …

It smells of autumn and I'm thinking of stones. They are piled up one on top of the other, even though I'm interested in only one of them. It's silver and orange with a salty taste. I know that even though I never tried to find out. It's constantly, relentlessly washed by the sea. I'm slowly moving away from blue paintings. It won't last long, I know … Orange looks good … for now … for a short while, anyway … Zunaj diši jesen, medtem ko razmišljam o kamnih. Nagrmadeni so drug vrh drugega, čeprav me zanima samo eden izmed njih. Oranžen je in srebrn. Vem, da je slan, čeprav nikoli nisem poskusila ugotoviti ali je res. Nenehno, neizprosno ga izpira morje. Počasi se oddaljujem od modre. Ne bo dolgo trajalo, vem … Všeč mi je oranžna … za zdaj …

Spet pričenjam z delavnicami. Že dolgo nisem in se že kar veselim. Tokrat bo na sporedu gotica tekstura, potek pa kot vedno: najprej pisava, potem izdelki. :-) Dogajanje bo štiri zaporedne četrtke, v prostorih Strelišča na Dolenjski cesti v Ljubljani, začnemo 4. oktobra ob 18. uri. Več informacij: http://www.ustvarjalnisvet.si/ustvarjalne-delavnice/ljubljana/tecaj-kaligrafije Se vidimo!

The worst nightmares I have are ones when I dream about waking up. I think I am in my own bedroom, and it looks like my bedroom, just for one tiny detail … like a big spider hanging from a ceiling or a blond woman sitting on my bed watching me with concern.  Then I wake up again, screaming … and I remember everything. Usually I don't remember my nightmares, perhaps just a sense of fear, or not even that, just that I dreamt about something bad or strange in a detached way, as if it was not me dreaming. This painting is a combination of an art nouveau relief of a woman's face among foliage and a nightmare I had years ago, while sleeping in my gran's house, which at dusk became scarier and scarier until I used to stare into the darkness until I was too tired to stare. The house still makes my imagination run wild in a strange way, only I don't sleep there anymore. I opened my eyes into a dark room to see a woman's face in shades of grey hovering above mine. T

“ “ … But you know that's not . . . not in my line, ” said Vronsky in English.” I can picture him saying that … Count Alexei Kirillovich Vronsky … Reclining lazily on a sofa (which he didn’t do), waving his hand in dusky air, holding a glass of red wine (which he again didn’t do), his voice becoming hazy. I can say the same about this paining … not in my line. But I did it anyway and I sort of like it, although I’m not entering a realm of circles hovering in eternity. I’ll stick to words …  

na peno valov na mivko morskega dna na potopljene ladje pišem tvoje ime What is it that makes us alive? Is it a person, a thing or … freedom, like in Paul Éluard's poem which »recipe« I used? I write your name … I'll leave it open …   Sposodila sem si »recept« Svobode Paula Éluarda. Pišem tvoje ime … Puščam odprto … naj si vsak dopiše tisto, kar mu poganja kri po žilah.