V tvojem pogledu - Zahvala



Zahvale se resda pišejo na začetku ... saj veš, tisto, ko se študentje zahvaljujejo mami pa atu pa punci, ki ga je prenašala ali fantu, ki je postavljal vejice pa bratu in / ali sestri za prisilno branje pa župniku za vse spovedi itd, itd. V magistrsko nisem vključila zahvale, ker se mi nekako ni zdelo. Ljudje že vedo kdo so, ne? Kljub temu me ima, tako ekshibicionistično, da bi jo napisala sedaj. Gre pa nekako takole:

Zahvala

  • V prvi vrsti tebi, dragi bralec, ker si si vzel čas za branje. Čeprav te je bilo z vsako objavo manj, si se junaško držal.
  • Teoretskemu mentorju, profesorju P, ki je najbrž mislil, da bo vsebina naloge malce drugačna, bolj podobna materiji njegovega predmeta. Na osnovi obskurno napisane dispozicije je tveganje vedno veliko.
  • Mentorju za praktično delo, profesorju J, za junaško držanje, ker sem ga tako rekoč brez poprejšnje prošnje prisilila v mentorstvo.
  • Profesorju Ž, ki me je (večkrat) prenašal na istih (tako pravi on, vendar niso) predavanjih. Ne, ni mit o večnem vračanju k istem, ampak vedno k nekoliko drugačnem. Saj veste, spirala pa to. Filmi so bili vsekakor drugi. A-ja, off topic: hvala za Koba Abeja (od peska k škatli)!
  • I, ker je vejice postavila na pravo mesto, da o stičnih vezajih sploh ne govorim.
  • Še najbolj pa M-ju, mami, očetu, bratu, taščici, svaku, sodelavcem, policistu v vratranici, sosedom, prodajalki v trgovini, kjer prodajajo moj najljubši bakala, Stevenu iz helpdeska na Book Depository, ki ga nikoli nisem nič vprašala, poštarju, ki je prinašal knjige, knjižničarjem, šoferju na 18tici, Harukiju Murakamiju in seveda hišnemu pajku Rudolfu.

V resnici pa vsem vam. Veste kdo ste.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Gotske refleksije

La Biennale di Venezia - Viva Arte Viva