V tvojem pogledu - Zahvala



Zahvale se resda pišejo na začetku ... saj veš, tisto, ko se študentje zahvaljujejo mami pa atu pa punci, ki ga je prenašala ali fantu, ki je postavljal vejice pa bratu in / ali sestri za prisilno branje pa župniku za vse spovedi itd, itd. V magistrsko nisem vključila zahvale, ker se mi nekako ni zdelo. Ljudje že vedo kdo so, ne? Kljub temu me ima, tako ekshibicionistično, da bi jo napisala sedaj. Gre pa nekako takole:

Zahvala

  • V prvi vrsti tebi, dragi bralec, ker si si vzel čas za branje. Čeprav te je bilo z vsako objavo manj, si se junaško držal.
  • Teoretskemu mentorju, profesorju P, ki je najbrž mislil, da bo vsebina naloge malce drugačna, bolj podobna materiji njegovega predmeta. Na osnovi obskurno napisane dispozicije je tveganje vedno veliko.
  • Mentorju za praktično delo, profesorju J, za junaško držanje, ker sem ga tako rekoč brez poprejšnje prošnje prisilila v mentorstvo.
  • Profesorju Ž, ki me je (večkrat) prenašal na istih (tako pravi on, vendar niso) predavanjih. Ne, ni mit o večnem vračanju k istem, ampak vedno k nekoliko drugačnem. Saj veste, spirala pa to. Filmi so bili vsekakor drugi. A-ja, off topic: hvala za Koba Abeja (od peska k škatli)!
  • I, ker je vejice postavila na pravo mesto, da o stičnih vezajih sploh ne govorim.
  • Še najbolj pa M-ju, mami, očetu, bratu, taščici, svaku, sodelavcem, policistu v vratranici, sosedom, prodajalki v trgovini, kjer prodajajo moj najljubši bakala, Stevenu iz helpdeska na Book Depository, ki ga nikoli nisem nič vprašala, poštarju, ki je prinašal knjige, knjižničarjem, šoferju na 18tici, Harukiju Murakamiju in seveda hišnemu pajku Rudolfu.

V resnici pa vsem vam. Veste kdo ste.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več