V tvojem pogledu - Zahvala



Zahvale se resda pišejo na začetku ... saj veš, tisto, ko se študentje zahvaljujejo mami pa atu pa punci, ki ga je prenašala ali fantu, ki je postavljal vejice pa bratu in / ali sestri za prisilno branje pa župniku za vse spovedi itd, itd. V magistrsko nisem vključila zahvale, ker se mi nekako ni zdelo. Ljudje že vedo kdo so, ne? Kljub temu me ima, tako ekshibicionistično, da bi jo napisala sedaj. Gre pa nekako takole:

Zahvala

  • V prvi vrsti tebi, dragi bralec, ker si si vzel čas za branje. Čeprav te je bilo z vsako objavo manj, si se junaško držal.
  • Teoretskemu mentorju, profesorju P, ki je najbrž mislil, da bo vsebina naloge malce drugačna, bolj podobna materiji njegovega predmeta. Na osnovi obskurno napisane dispozicije je tveganje vedno veliko.
  • Mentorju za praktično delo, profesorju J, za junaško držanje, ker sem ga tako rekoč brez poprejšnje prošnje prisilila v mentorstvo.
  • Profesorju Ž, ki me je (večkrat) prenašal na istih (tako pravi on, vendar niso) predavanjih. Ne, ni mit o večnem vračanju k istem, ampak vedno k nekoliko drugačnem. Saj veste, spirala pa to. Filmi so bili vsekakor drugi. A-ja, off topic: hvala za Koba Abeja (od peska k škatli)!
  • I, ker je vejice postavila na pravo mesto, da o stičnih vezajih sploh ne govorim.
  • Še najbolj pa M-ju, mami, očetu, bratu, taščici, svaku, sodelavcem, policistu v vratranici, sosedom, prodajalki v trgovini, kjer prodajajo moj najljubši bakala, Stevenu iz helpdeska na Book Depository, ki ga nikoli nisem nič vprašala, poštarju, ki je prinašal knjige, knjižničarjem, šoferju na 18tici, Harukiju Murakamiju in seveda hišnemu pajku Rudolfu.

V resnici pa vsem vam. Veste kdo ste.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več