Petkov feljton, 7. del: Interpretacija - V tvojem pogledu … kjer je mogoče vse


Gledamo osem slik, vsaka posebej je kvadratnega formata, skupaj pa tvorijo poliptih, kjer se na podlagi iz modro-zelene barve iz ene v drugo sliko prepletajo črke. V podlagi je plast za plastjo razredčene akrilne barve, nanesene s pleskarskim valjčkom, ki vsaki plasti dodaja komaj zaznavno teksturo. Izbira barve, modre in zelene, daje vtis hladnosti, svežine in miru. Če bi se opredelili o zvoku, lahko govorimo kvečjemu o tišini ali o odmevu izginjanja vodne pene, potem, ko se voda umiri. Tudi, če slike imajo zvok, se ta umika miru in globoki tišini.

Tik preden se premaknemo naprej, za prepletom črk, ki se vije v prvem planu, vidimo besedilo, vendar ko se ustavimo, da bi ga prebrali, sprevidimo, da gre za še eno igro, ki nam daje v razmislek samoumevnost črk in besed, da morajo nekaj pomeniti, nekaj povedati. V teh slikah so črke obravnavane kot nelingvistični elementi, nimajo več funkcije, ki bi jo od njih pričakovali. Ni več formalnega značaja železniških tirov, značilnega za stavek, za pisanje. Besedilo ne pomeni nič več, pravzaprav sploh ne moremo več govoriti o besedilu, kvečjemu razen o videzu besedila, ki ga dajejo črke in enozložnice, nanizane v disciplinirane linije. Preplet črk, ki se pogumno vije v ospredju, razbija še to linearnost. Ostaja samo še preplet, podoba, tekstura, ki funkcionira sama zase. Kljub temu še zaznamo odmev nekega pomena, nečesa, kar so te črke nekoč nosile. Še vedno jih lahko prepoznamo, kot take pa lahko v nas vzbujajo številne asociacije. Znašle so se v vmesni fazi, ujete v vrzeli tik po tem, ko smo jim pomen odvzeli in preden smo jih preoblikovali to te mere, da niti razpoznavne ne bi bile več. 

Motiv in kaligrafski pristop odpirata možnosti razmišljanja o vlogi kaligrafije v umetnosti. Kaligrafija sodi prej v polje uporabne kot pa lepe umetnosti. Vedno je bila v funkciji pisanja, besedila, kasneje tudi dekoracije. V poliptihu V tvojem pogledu smo priča stičišču lepe in uporabne umetnosti, vzajemnem vplivanju na kaligrafijo, ki se je tako znašla na križišču, od koder pa se ne namerava kar tako umakniti. V točki med enim in drugim, niti enim, niti drugim, je še veliko zgodb, ki bi se jih dalo tako povedati.




Ob pogledu na črke in besede ljudje pričakujejo, da besede nekaj pomenijo, če jih ne razumejo, se sprašujejo o tujem jeziku ali šifriranem besedilu. Slike lahko vzbudijo v gledalcu zelo različne odzive. Od navdušenja ob pogledu na inovativno uporabo motiva, ki je v vsakdanjem življenju samoumeven, in v prepletu, ki se vije čez slike, prepoznajo na primer trak, ki se v gimnastični vaji prepleta po zraku. Popolnoma drug odziv pa pomeni občutek nejevere in jeze, ko gledalec ne verjame, da besede in črke ne pomenijo ničesar, saj to ni v skladu z njegovim pričakovanjem, z njegovim redom, ki je morda še edina stalnica v današnjem spreminjajočem se življenju.

Osem slik srednje velikega formata tvori poliptih, ki se spogleduje z velikim formatom, ki od gledalca zahteva večjo angažiranost pri ogledovanju kot manjši formati. Gledalec se pred slikami sprehaja, se premika sem in spet nazaj, morda jim celo uspe, da ga posrkajo vase, da se znajde v njih in v vrzeli, kjer je možno vse. Vsekakor so slike zahtevne, saj predpostavljajo počasno in premišljeno ogledovanje.

Izbira pisave, še vedno lahko prepoznamo srednjeveško irsko uncialo, razkriva povezavo z osnovno funkcijo kaligrafije, to, za kar je bila pisava razvita, namreč pisanje knjig in pomembnih dokumentov pred izumom tiskarskega stroja. Lahko začutimo umik srednjeveških rokopisov v modrino, v zadnjo fazo njihove pojavnosti, preden potonejo v modro praznino. Vsekakor lahko poleg navdiha v starodavnih rokopisih prepoznamo tudi modernejše eksperimentalne kaligrafske prijeme, ki se v končni instanci nesramno spogledujejo z grafitom, še vedno večinoma pojmovanim kot vandalizem, uničevanje. Tudi tukaj lahko rečemo, da poteka neke vrste uničevanje - razbijanje linearnega značaja železniških tirov, vodovoda, sistema cest in disciplinirane zaporednosti vsakdana. Upor zoper robotizacijo človeka, ki se vedno bolj pusti ujeti tehnologiji, ki vedno hitreje napreduje. Vendar pa - kot bi se zavedale brezplodnosti tega početja - slike ostajajo neme, ne govorijo, ne kričijo, ostane samo še zvok izginjajoče pene potem, ko se voda umakne.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Gotske refleksije

Imaginarium