Petkov feljton, 8 del: V tvojem pogledu, Zaključek

Interpretiranje lastnih del je proces, ki predstavlja svojevrsten izziv, saj je umetnik kontaminiran z informacijami, ki so drugim skrite. Oseba, ki je delo ustvarila, še najbolje ve, kaj je z njimi želela ali ni želela povedati, kako je nastajalo, s kakšnimi materiali in kakšna simbolika se morebiti skriva v izbiri barve, formata in ne nazadnje same postavitve. Glede na to, da se slikanja skoraj nikoli ne lotevam na preračunan način, z določeno idejo v glavi, ki bi jo želela prikazati na določen način, ampak probleme rešujem sproti, sem se odločila, da sprejmem izziv in skušam lastno delo interpretirati tako, kot bi to lahko storil nekdo, ki bi ga v razstavnem prostoru videl prvič.

Slikarstvo je zame način razmišljanja in odgovarjanja na vprašanja, ki se mi postavljajo o najrazličnejših stvareh. Velikokrat se vprašanj niti ne zavedam, pridejo kot neke na pol razvite ideje, ki mi ne dajo miru. Med procesom ustvarjanja se koščki postavijo na svoje mesto. So pa tudi slike, ki so narejene z zavedanjem vprašanja oz. teme, ki jo obravnavam, vendar delo z njimi nikoli ne predstavlja enakega zadovoljstva kot s tistimi, ko ne vem, kakšen bo končni rezultat. Delo V tvojem pogledu sodi v prvo skupino.

V poliptih V tvojem pogledu sem vstopila brez poprejšnje ideje. Izjema sta pojem vrzeli tik potem ko se nekaj konča in tik preden se nekaj drugega začne ter neskončne potencialnosti, ki se v tej vrzeli skriva. Tu je mogoče vse. Tudi to, da slike vsak gledalec razume po svoje in v njih vidi nekaj drugega. Ne glede na to, sem ob druženju z obiskovalci na srečanju ob razstavi v Velenju ugotovila, da to le ni tako enostavno. Morda je možnost, da lahko v tujih slikah vidijo svoje zgodbe, zastrašujoča, morda tuja, gotovo pa nepričakovana. Morda tak način razmišljanja pri nekom, ki nikoli ni tako razmišljal, zahteva prilagoditev, drugačen način funkcioniranja, preskok v razmišljanju. Obiskovalec, ki je v mojem poliptihu videl trak gimnastičarke, ki si vije po zraku, je po poklicu oblikovalec in tudi sicer izjemno kreativen človek. Spremembe in nove stvari sprejema z obema rokama in nenehno razmišlja, kaj še lahko naredi drugače, zato njegov odziv ni presenetljiv.

Poliptih sem obravnavala s pomočjo razmišljanja o opisu, interpretaciji in presoji. Pri opisu sem se lotila razmišljanja o motivu, mediju, formi in kontekstu. V nadaljevanju sem informacije združila v interpretacijo. Presojo sem namenoma izpustila, saj je zaradi osebne vpletenosti lastna dela precej nehvaležno presojati. Ne glede na to pa že opis vsebuje interpretacijo in ta vsebuje presojo. Pozornemu bralcu torej ni ušla. Marsikaj v tem postopku je precej subjektivne narave. Ko govorimo o barvi, ni enoznačnega odgovora, kakšne informacije v sebi nosi ta ali ona barva. Simbolika barve je odvisna od okolja, kulture in ne nazadnje tudi spominov, asociacij in izkušenj posameznega gledalca. Tudi kontekst se lahko razume različno, če gledalec ne dobi informacij o njem. 

Motiv predstavlja črke, ki v vsakdanjem življenju služijo branju in pisanju. Tudi v preteklosti so jih umetniki na različne načine uporabljali v svojih delih. Tradicionalno, kot del besedila ali tudi kot podobo. Slednje je za nekoga, ki tega ni vajen, morda težko ali moteče. Črke so tu vendar zato, da bi jih brali v besedah, in ne, da bi jih nekdo razstavljal na sestavne dele in jih uporabljal kot podobe, ki nič več ne pomenijo. Črke v besedah, vrsticah, pravokotnikih besedila poznamo. Njihova linearnost nam je domača, samoumevna. Ko se srečamo s simultanostjo, prekrivanjem, prepletanjem, razstavljanjem na sestavne dele, spoznamo hkratnost namesto zaporedja. Z vidika linearnega načina razmišljanja je hkratnost zmešnjava, kaos. Na modrem ozadju izpisna sosledja črk zanikajo vsebino besed, zanikajo pomen. Preplet gre še dlje, približuje se zanikanju linearnosti. Odmika se v vrzel, v kateri je mogoče vse. Samo upati si moramo. Preskok v razmišljanju ni enostaven, zahteva trud, odločitev, morda bi v tej zvezi morali preskočiti v razmišljanju tudi v povezavi z drugimi stvarmi, ki jih te slike morda sporočajo. Morda pomenijo soočenje s samim seboj.

Ali je ta umetnost angažirana? Je sporočilo, ki se v slikah skriva, politično? Obstaja mnenje, da je vsa umetnost politična. Kot pravi Daisaku Ikeda*, umetnik živi v družbi, ki deluje na določen način, ima določeno politiko. Družba vpliva na umetnika, politika tudi, tudi če umetnik trdi, da njegova dela niso politična. Usoda sodobnega človeka je, da ne more živeti ločeno od družbe. Tudi nepolitičnost je v končni fazi politična. Tudi praznina, vrzel je lahko ogledalo, ki nas sprašuje ali je v tem času popolna distanciranost od politike moralna, pravilna odločitev in ali je sploh mogoča. 

Vse naštete pojme sem interpretirala glede na prebrano literaturo. Ostalo je stvar domišljije in subjektivnega pristopa. Kaj pa gledalci? Bi tudi oni prišli do istih ugotovitev? Tisti del, ki zadeva domišljijo, je od gledalca do gledalca drugačen. Zato je tudi njihov odziv drugačen. Odvisen je od njihovih izkušenj, asociacij, pričakovanj, poznavanja umetnosti, umetnika, občutljivosti na družbene probleme. Kolikor je ljudi, toliko je odzivov, ki pa jih je lahko ob upoštevanju časa še več. Ljudje beremo različno literaturo, zavzemamo različna stališča, imamo drugačne izkušnje, pričakovanja, drugače poznamo in cenimo umetnost. 

Vse, o čemer sem pisala v prejšnjih poglavjih, tako izbor formata, poliptih, modra kot razmišljujoča barva, preskok v razmišljanju, soočenje s samim seboj, vprašanje političnosti, zahteva razmišljanje, v tem pa vidim vlogo gledalca. Kljub temu se sprašujem, ali si gledalci resnično vzamejo čas za razmišljanje ob ogledovanju slik? Vse prevečkrat smo priče hitremu ogledovanju, ko je ogled muzeja, galerije ali razstave uvrščen v program turističnega ogleda mesta, ko na voljo ni veliko časa. Tudi to je izkušnja, ki jo gledalec prinese s seboj in vpliva na njegov odziv ob stiku z naslednjimi umetniškimi deli.

Ne glede na povedano, si veliko gledalcev želi v prvi vrsti vedeti, kaj je umetnik z nekim delom nameraval povedati, saj so nas tako naučili že v osnovni šoli. Tudi to je ena od interpretacij. Zato umetniki pišemo izjave umetnika in besedila, ki jih vključujemo v spremljevalne tiskovine ob razstavah. Da bi bile gledalcem v pomoč. Strinjam se z Barrettovim mnenjem, ko pravi, da je umetnikova interpretacija le ena od mnogih. Ni bistveno, čigava je, bistvo interpretacije je v tem, da je izčrpna, prepričljiva in dobro utemeljena. Ne more pa biti univerzalna in edina pravilna. 

* Izaberi život: dijalog. Arnold Toynbee, Daisaku Ikeda. Dereta, Beograd, 2005.