More Than 2000 Years Ago


When I was a kid I was fascinated by ruins. The older, the better. I always tried to imagine people living there: who were they, what they were doing and how they looked like. When I was in fourth grade my teacher took us to see an exhibition on roman artefacts found in Ljubljana and I remember being mesmerised by thin glass object, lachrymatories, into which the mourners dropped their tears. I imagined people crying into these vessels and the image in my mind was otherworldly. After the exhibition, with my head full of stories concerning tears in various forms, we went to see the archaeological park Emona.

After too many years M and I decided to see the ruins again. On previous occasions we found the park closed, but last Sunday we were lucky. We were met by a young student, bored enough to eagerly explain how the system works.

"Do you guys know how this works?"

"Um, no ..." How what works? Where will we be transported to?

Apparently nowhere. He just explained what we can see with one ticket and where all the ponits of interest were. He even gave us the plan of ancient Emona superimposed on today's Ljubljana. A bit confusing, but taking into account that in my head the two coexist, perfectly plausible.

I won't bore you with historical details, other people wrote about them first (here). It's interesting and it's still fascinating, even though I'm not ten anymore.
*

 Ko sem bila majhna, sem se navduševala nad razvalinami. Starejše ko so bile, bolj so mi bile všeč. Vedno sem si skušala predstavljati ljudi, ki so tam živeli: kdo so bili, kaj so tam počeli in kakšni so bili videti. V četrtem razredu osnovne šole, nas je učiteljica peljala na razstavo o rimskih najdbah na področju Ljubljane. Najzanimivejše so se mi zdele solznice, stekleničke iz tankega stekla, v katere so žalujoči shranjevali solze. Predstavljala sem si ljudi kako jočejo v solznice, slika ki sem si jo napletla v glavi, je bila skoraj nadrealistična. S polno glavo solz v raznoraznih oblikah, smo si po razstavi ogledali še arheološki park Emona.

Po občutno preveč letih sva se z M-jem odločila, da si znova ogledava razvaline. Nekajkrat sva že poskušala v preteklosti, pa je bil park zaprt, zadnjo soboto pa sva imela srečo. Pozdravil naju je študent, ki nama je pojasnil kako sistem deluje.

"Vesta kako to deluje?"

"Um, ne …" Kako kaj deluje? Kam naju bodo transportirali?

Nikamor. Razložil nama je kaj vse lahko vidiva z eno vstopnico in kje se nahajajo vse točke, ki naj bi si jih ogledala. Dal nama je celo zemljevid Emone natisnjen preko zemljevida današnje Ljubljane. Na prvi pogled se mi je kombinacija zdela konfuzna, vendar glede na to, da v moji glavi obe mesti soobstajata, niti ni tako nemogoče.

Ne bom gnjavila z zgodovinskimi podrobnostmi, o tem so pisali že drugi ljudje (tukaj in na primer tukaj, da knjig niti ne omenjam). Zanimivo je in še vedno fascinantno, čeprav nimam več deset let.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več