The Ghosts of Lost Ships


Sometimes the moths remind me of ships, invisible, silent ... lost in blue oblivion.

*

Nočni metulji me včasih spominjajo na ladje; nevidne, tihe in izgubljene v modri pozabi.



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Slika
Prejšnji teden sem začela s kaligrafsko delavnico, na kateri se učimo uncialo. Ko sem želela še pred začetkom tečaja nekomu na hitro pojasniti katera pisava je to, so mi prišli na misel plakat za Riverdance, Irish Pub in tetovaže, narejene iz irskih vozlov. Čeprav so to najočitnejši primeri, je unciala še mnogo več … predvsem pa je še mnogo starejša. Izvira iz 2. ali 3. stoletja iz severne Afrike. Iz česa se je razvila, bi se verjetno dalo razpravljati. Nedvomno je podobna grški unciali, ki je bila uradna pisava krščanske cerkve. Ker je krščanstvo v tistem času vedno bolj dobivalo na pomenu in se širilo po rimskem imperiju, je verjetno, da so grško uncialo zgodnji kristjani prilagodili svojim potrebam in latinščini.
Unciala je majuskula, ima samo velike črke. Tečajniki so po navadi presenečeni, saj menijo da je ravno obratno, ker so črke na prvi pogled podobne našim malim. Črke so okrogle in velike, zavzamejo veliko prostora, dolge besede so videti razpotegnjene. Eden od mojih večnih n…
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote.
Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de.
»Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.«
Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla.
Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot 45 stop…
Preberite več

Imaginarium

Dragi moji,
Lepopisana je nastala kot serija zapisov o lepopisju, kaligrafiji in vsem, kar se je dalo z njo početi. Počasi je prerasla okvire imena, dokler med njenimi zapisi ni ničesar več na temo lepopisa. Se je pa zato našo marsi kaj drugega, do točke, ko je Lepopisana postala zelo pisana. 
Zadnje čase mi ta pisanost, ki se ne povezuje več z imenom, ne paše več, zato sem se preselila drugam. Izmislila sem si Imaginarium, ki je (kot sem napisala tam) prostor za domišljijo, za vse, kar me zaposljuje, ko ne mislim na vsakodnevne obveznosti ... pa tudi kadar mislim nanje. Tam bi rada pisala o umetnosti, predvsem o tem kar počnem sama pa tudi o čem razmišljam, katere razstave obiskujem, katere materiale uporabljam. Tako mislim sedaj. Bog ve, če me ne bo zaneslo v kaj drugega (rahlo sem nagnjena k temu, priznam), vendar tudi, če se to zgodi, mi ne bo zagodla vsebina imena spletnega dnevnika. Se mi zdi, da tokrat sirše skoraj ne gre.
Lepopisane ne bom ukinila. V resnici mi je po svoje …
Preberite več