Lepopisana

Nekega dne bi se rada vozila na ledolomilcu. Ne mislim na kako sterilno, turistično varianto, ki nima ne vonja, ne okusa. Ne, rada bi šla na ledolomilec z možmi, ki jim je to vsakdanji šiht. Rada bi videla led, ki poka pred ladjo, slišala kako se lomi, medtem ko je zunaj temperatura krepko pod lediščem, da žre kožo na obrazu, če si dovolj neumen, da jo izpostavljaš, kjer ni nujno potrebno. Rada bi doživela polarno noč, teden dni bi bila rada nekje nad polarnim krogom, da bi izkusila kaj pomeni odsotnost svetlobe. In polarni sij, če bi imela srečo. Rada imam surove pokrajine, ki so v resnici tako … ne znam opisati čustva, ki mi ga vzbujajo. Ne maram ne mraza, ne teme, pravzaprav imam rahle težave z njima. Kljub temu bi rada šla tja, vedno bolj, čeprav razumsko vem, da nikoli ne bom. Me je preveč strah polarne surovosti, neskončne beline in ledu.    Predvsem ledu, ki so si ga nemški ekspresionisti izposodili za simbol praznine in odtujenosti. Zaradi vedno hitrejšega razvoja mest, hitreg

Prišla je pomlad, tralalalala … no ja, mislim,da se malo drugače poje pa vendar. Pomlad in ptički in sonček in romantika. Zakaj, hudiča, so sončni zahodi romantični? Ker so nam to dojemanje servirali drugi? Vsak spodoben ameriški ljubezenski film ima vsaj en osladen sončni zahod, z za film dotičnima zaljubljencema na peščeni plaži ali na vrhu nebotičnika ali v vulkanskemu kraterju ali v podobno ekstremističnem prizoru. V resnici je sončni zahod smrt dneva. Konec, prenehanje pa četudi samo začasno. Zakaj ga potem zaljubljenci tako radi gledajo? Ker komaj čakajo, da gredo narazen? No, ne bom se spuščala v to. Je pa sončni zahod nedvomno boleče lepe barve. Ne vem, danes morda niti nisem v filingu za osladno romantiko (kdaj pa sem?). Nekaj bolj grobega se mi mota po glavi. Ne nasilnega, da ne bo pomote … temveč surovega, prvinskega. Recimo kot takrat, ko sva z M-jem, nekega januarja opazovala sončni zahod v okolici Štanjela. Sredi surove, zimske, kraške pokrajine. O zlati večerni oblaki,

Poletne trave, bojevnikov pogumnih sanj edina sled. Matsuo Basho Čas teče … ostane - kaj? … spomin, odtis, nič …? Sanjam o tem, da bi šla na Škotsko, že dolgo. Sanje so neoprijemljive, abstraktne, ne puščajo sledi. Škotska ni nič bližje. Čas teče, od sanj ostane bore malo ali sploh nič. Trave se še vedno majejo v poletnem vetriču … vedno se bodo, ne glede na to ali bom šla kdaj na Škotsko ali ne. Hadrijanov zid je bil nekoč mogočno obzidje, onkraj katerega so prežali divjaki z modro pobarvanimi obrazi, ki so na predvečer bitke pili kri (ne spomnim se več kje sem to prebrala). Sedaj je od njega ostala samo še neškodljiva škarpa. Minljivi smo, naše sanje še bolj, če jih pozabljamo, jih ne uresničujemo, ne jemljemo resno.   Kljub vsemu je lepo sanjati … dokler se boleče ne zavem želje, da bi se dotaknila kamnitih zidov že davno porušenih trdnjav ali z mahom obraslih drevesnih debel, ki trdnjav niso poznala, ko so bile še žive. Rada bi vedela kdo je živel tam, kaj je počel, zakaj prav tam.

Ko sem bila majhna, so me učili, da vaja dela mojstra. PSV svoje otroke uči, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Potem v moj mikrokozmos vstopi M, ki trdi, da vaja dela vajenca, mojstri se rodijo. Hm, če upoštevamo dejstvo, da se nihče ni rodil pameten, potemtakem mojstri ne obstajajo. Kaj pa potem vsi tisti mojstri od slikarskih, alkimističnih, urarskih, glasbenih, mehaničnih … kaligrafskih? Potrpežljivo vadim in vadim, ponavljam črke in besede in stavke … morda pa me od mojstrstva loči le korak ali dva … morda. Pred davnimi leti sem prebrala življenjepis Karla Velikega, ki mi je bil potem strašno všeč (Karel, namreč), zaradi njegovega odnosa do pismenosti. Karel je bil cesar, vrhovni vojaški poveljnik, zaščitnik tistih, ki so mu prisegli zvestobo. Vse tiste silne bitke so tako rekoč sodile v njegov šiht. Kdor bi ga rad sodil (kot so ga nekje pa se namenoma nočem spomnit kje), naj to počne v luči časa, v katerem je Karel živel in ne od zdaj za nazaj. Skratka, prebrala sem, d

Rada imam hrapav, grob papir. Podoben je odmevu dotika drevesnega debla. Z dlanjo prehajam preko hrapave površine debla, da mi koža diši po mahu in lubju, vsakokrat, ko se sprehajam po gozdu. Najrajši med drevesi, zunaj urejenih poti. Tam je bolj tiho, slišim ptice, šumenje listja in pod vsemi zvoki - tišino. Med drevesi diši po vlažni zemlji in gnijočem listju. Rada imam drevesa. Ne vem zakaj, kot ne vem zakaj imam rada večino stvari. Pač imam, tako je. Pozimi so gozdovi drugačni, beli, oviti v mehko, mrzlo odejo, ki vase vpija zvoke in pusti zrak tih. Včasih se mi zdi tako ledeno čist, da bi lahko golo dlan naslonila nanj in bi se prijela kot na mrzlo šipo. Edini stvari, ki kalita tišino in prosojnost sta moja bela sapa in zvok mojega dihanja … in potem korakov, ko se zavem, da predolgo stojim na mestu. Sneg škriplje pod mojimi težkimi čevlji. Počasi se spušča siva temina, prehitro, vendar dovolj normalno za ta letni čas. Moram domov, posegam v čas ledene kraljice, ki čaka temo v s