Mojster in Karolina

Ko sem bila majhna, so me učili, da vaja dela mojstra. PSV svoje otroke uči, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Potem v moj mikrokozmos vstopi M, ki trdi, da vaja dela vajenca, mojstri se rodijo. Hm, če upoštevamo dejstvo, da se nihče ni rodil pameten, potemtakem mojstri ne obstajajo. Kaj pa potem vsi tisti mojstri od slikarskih, alkimističnih, urarskih, glasbenih, mehaničnih … kaligrafskih? Potrpežljivo vadim in vadim, ponavljam črke in besede in stavke … morda pa me od mojstrstva loči le korak ali dva … morda.

Pred davnimi leti sem prebrala življenjepis Karla Velikega, ki mi je bil potem strašno všeč (Karel, namreč), zaradi njegovega odnosa do pismenosti. Karel je bil cesar, vrhovni vojaški poveljnik, zaščitnik tistih, ki so mu prisegli zvestobo. Vse tiste silne bitke so tako rekoč sodile v njegov šiht. Kdor bi ga rad sodil (kot so ga nekje pa se namenoma nočem spomnit kje), naj to počne v luči časa, v katerem je Karel živel in ne od zdaj za nazaj. Skratka, prebrala sem, da je bil nepismen, kar pa mu ni preprečevalo, da ga ne bi marsikaj zanimalo: matematika, geometrija, astronomija, retorika … in rad je poslušal, ko so mu brali. Menda je imel pod blazino tablico za pisanje, če bi slučajno našel kaj časa, da bi se lahko učil pisati, kar pa mu žal ni uspelo.

Vedno znova me fascinira, da se je nekdo, čigar roka je bila bolj kot peresa vajena orožja, kasneje v življenju učil pisati. Saj ne, da bi mu kdo takrat pretirano zameril, če se ne bi. Sam je tako hotel, ker se je zavedal, da je pomembno, česar se še dandanašnji marsikdo ne … in zavedal se je do kod lahko seže. Ni bil mojster pisave, vedel pa je kdo je bil. V severni Italiji je namreč spoznal Mojstra - Alcuina iz Yorka in ga prepričal, da je prišel v Aachen in med drugim vodil dvorni skriptorij. Zaradi želje po standardizaciji pisave se je razvila Karolina, pisava z jasno definiranimi črkami, presledki med besedami, z ločili in razlikovanjem med velikimi in malimi črkami. Njena najpomembnejša lastnost, glede na prejšnje pisave, je bila čitljivost. Pravzaprav današnja pisava temelji ravno na Karolini … po 1200 letih …

In kdo so potem Mojstri? Morje muh enodnevnic, ki so danes v vrhu in jih vsi poznajo, čeprav se jih jutri nihče ne bo spomnil, ali ljudje popolnoma drugega kova, ki jih večina morda sploh ne pozna. Kdo je Karel, vemo. Kaj je v življenju naredil, vemo malo manj. Kdo je Alcuin …? Odgovor prepuščam vsakemu posamezniku.

P.S. Morebitne zgodovinarje prosim odpuščanja za morebitne »herezije« (male - ali pa tudi ne - nenamerne napakice). Karla namenoma naslavljam z imenom, saj bi ga verjetno tikala, če bi ga slučajno srečala ob Ljubljanici s kozarcem rujnega v roki … kar pravzaprav niti ne bi bilo tako nemogoče, glede na to, da je zame čas hudo relativna reč. Ravno tako namenoma pišem besedi Mojster in Karolina z veliko začetnico. Zaradi pomembnosti, ki jo imata zame.